Revija Joker - Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

V krvavem vrtiljaku
Vojna se je začela z neusmiljenim razkosanjem Jugoslavije. Slovenija je bila razdeljena med Madžarsko, Italijo in Nemčijo, Hrvaška pa je vsaj na papirju dobila samostojnost, ko je ustaški predstavnik Slavko Kvaternik razglasil Neodvisno državo Hrvaško, ki je zajemala tudi ozemlje Bosne. Srbijo so si 'bratsko' razdelili sosedje in agresorji – Makedonijo so zavzeli Bolgari, Kosovo je pristalo v Albaniji pod italijanskim vodstvom, nekaj ozemlja si je priključila Madžarska, ostalo so zasedli Nemci. 
V tej novi vojni situaciji so se vsa stara sovraštva med jugoslovanskimi narodi hitro sprevrgla v vsesplošno klanje. Okrog častnikov nekdanje kraljeve vojs­ke so se začeli zbirati četniki, ki so se oprli na srbsko protiturško uporniš­ko tradicijo in se najprej spopadli s kosovs­kimi Albanci. Na Hrvaškem pa je us­taš Pavelić odobril ’rasno revolucijo’ proti Srbom, Židom in Ciganom. Žrtve so se štele v sto tisočih.
V ta krvavi vrtiljak sta med vojno vstopila Komunistična partija Jugoslavije in njen vodja Josip Broz, ki so mu moskovski botri najprej nadeli vzdevek Walter, kasneje pa tistega, pod katerim ga poznamo vsi – Tito. Iz mednarodne zveze komun­ističnih strank (kominterne) so Titu naročili, naj se vključi v boj proti okupatorju, a da naj se najprej posveti zmagi in šele potem komunistični revoluciji. Toda samosvoji Tito je zadnji del sporočila malce preslišal in raje delal po svoje, s čimer je zasejal bodoči spor s Sovjetsko zvezo, ki v komunističnem taboru pod svojim vodstvom ni želela nobenih z lastno glavo mislečih kavbojcev. Tito je svoje partizanske enote dobro organiziral in KPJ je postala nosilka upora proti okupatorju v večini Jugoslavije. 
Le v Sloveniji je bila stvar drugačna. Slovenska komunistična partija se je po nasvetu kominterne povezala z nekaterimi zmernimi silami (krščanskimi socialisti, intelektualci in demokratičnim krilom Sokolov) v Osvobodilno fronto – OF. Ta je imela na začetku naroodnoosvobodilnega boja koalicijski značaj. Predvsem pa se je borila tudi za združitev vsega slovenskega naroda in ozemlja, ki je med vojnama ostal razbit med tri države. A v nadaljevanju vojne so v OF prevzeli oziroma ostalim vsilili vodilno vlogo komunisti, kar je dodatno poglobilo predvojna razhajanja v slovenski družbi. Spor med komunisti na eni ter predstavniki meščanskih strank in deloma klera na drugi strani je v Sloveniji povzročil še neke vrste državljans­ko vojno. Ko so Italijani zaradi odpora prebivalstva Ljubljano 1942 obdali z bodečo žico in ukazali Slovence uničiti ali asimilirati, so se pojavile domače paravojaš­ke skupine: vaške straže in bela garda. Pod pokroviteljstvom Italijanov so se te enote borile proti partizanom zaradi njihovega ’brezverskega komunizma’. Italijanski general Ruggero je to nepričakovano vojaško podporo ljubljanskemu škofu Rožmanu komentiral takole: “Nam Italijanom mnogo pomaga, a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga še petdeset let ne boste mogli odpraviti.” Da je imel še kako prav, pokaže bežen pregled kateregakoli spletnega foruma, na katerem se razpravlja o slovenski politiki ali zgodovini. V predvolilnih borbah se človeku zazdi, da smo še vedno leta 1943.

Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope objavljeno: Joker 207
oktober 2010