Revija Joker - Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

Dobri stari časi?
Ko je proti koncu osemdesetih inflacija udarila na polno, je jugoslovanski dinar iz dneva v dan izgubljal vrednost in vsaka nova izdaja bankovcev je imela nekaj ničel več. Ko je na listku malo vrednega papirja, ki smo mu rekli jugoslovanski dinar, zmanjkalo prostora za nule, so jih pač šest ali sedem izbrisali in krog začeli znova. Ljudje so se morali znajti po svoje, ker je bila lahko konec meseca njihova plača vredna pol manj kot na začetku. Zato so začeli privzeto denar menjati v bolj stabilne nemške marke, ki so marsikje postale ne­uradno plačilno sredstvo. Spectrume, commodorje in videorekorderje smo večinoma nabavili kar v nemški valuti od koga, ki jih je pretihotapil iz tujine. Tisti, ki nam spomin seže v ta leta, verjetno zlepa ne bomo pozabili bizarne izkušnje kupovanja dojč­mark na tržnicah ali bolšjakih od branjevk in sumljivih tipov, ki so po rokah premetavali debele šope nemš­kih bankovcev. Zadnjo trohico upanja za zakreditirano gospodarstvo je ponudil Ante Marković, ki je postal jugoslovanski premier marca 1989. Njegovi uk­re­pi za umiritev padanja vrednosti dinarja in finanč­no okrepitev obubožane Juge so bili do neke mere us­peš­ni, zaradi česar je hitro postal eden najbolj priljub­ljenih politikov. Kasneje je v njem mednarodna sku­pnost videla celo možnega rešitelja Jugoslavije, saj so menili, da bi pod njegovim vodstvom morda lahko ostala v enem kosu. A stvari so se odvile drugače. 
Mogoče se komu zdi čudno, da smo takrat bežali iz slabih jugoslovanskih razmer, danes pa se mnogim kol­ca po stari državi. Jugonostalgija je večplasten fenomen, katerega del je seveda običajno toženje po mladosti ali dobrih starih časih, ko je tič še stal in joške še niso visele. A ljudje pogrešajo tudi druge st­vari. Verjetno najbolj preprostejše življenje, ki je bilo kljub temu, da si imel na primer namesto petdesetih vr­st sokov v trgovini samo pingo s slamico, še vedno lahko srečno. Juga je imela razgibano rock sceno, snemali so se kultni filmi in TV-serije, skupne športne reprezentance so redno uspešno harale po svetovni sce­ni – vse to so stvari, ki so marsikomu bolj pomembne kot to, kateri bunkelj je trenutno na oblasti. Predvsem pa so imeli novi rodovi jasen, preprost cilj – otresti se jarma in dobiti tisto, kar so imeli onstran meje. Danes je tarča veliko manj očitna, zaradi česar se bohotijo čezmerno uživaštvo, malodušje in neumnost. 
Čeprav so nacionalizmi vedno brbotali nekje pod gladino bratstva in enotnosti, je marsikdo iskreno verjel v jugoslovanstvo in v to, da bo na Ohridskem jezeru, na jadranskem otoku ali na sarajevski Baščaršiji sprejet kot domačin in ne tujec. Po vsem pobijanju, ki je sledilo po razpadu države, je na človeškem nivoju več kot razumljivo, da kdo s solznimi očmi razmišlja o časih, ko so, če si sposodimo bend Zaklonišče prepeva kot naše največje glasbene jugonostalgike, “ljudi imali Šiptara za brata.” Poleg tega je imela Jugoslavija širino, bila je prepoznaven igralec na svetovni sceni, kar bi za državice, nastale na njenih ruševinah, težko trdili. Ko smo pred leti na Kitajskem skušali lokalcem razložiti, od kod prihajamo, so se jim ob imenu Slovenija v očeh pokazali samo vprašajčki. Nato smo jim razložili, da je to država, ki je bila včasih v Jugoslaviji, in takrat jim je iskrica hitro preskočila: “Yes, yes, Nansilafu, Jugoslavija! Tito, Tito!” 

Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope objavljeno: Joker 207
oktober 2010