|
![]() ...
»Od Vardara do Triglava, od -erdapa do Jadrana, kot ogrlica -erdanova, s svetlim soncem obsijana, ponosno sredi Balkana – Jugoslavija, Jugoslavija,« so v osemdesetih letih z zanosom peli državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije. Večina ni slutila, da se bo kmalu vse spremenilo. Skupna država je razpadla pred skoraj dvajsetimi leti, rodile so se nove generacije, ki se je komaj ali sploh ne spomnijo. Je torej napočil pravi čas, da si Šerlok nadene profesorsko kapo in se z orisom zgodovine Juge vrže v jedro večnega spora med jugonostalgiki in jugofobi? Bolje zdaj kot nikoli. Kar pogumno torej po poti spominov in tovarištva v družbi diktatorskih kraljev, narodnih herojev, uporniških maršalov in genocidnih norcev.
Zgodba o Jugoslaviji se začne na pogorišču Evrope po prvi svetovni vojni, ko se na je našem koščku kontinenta naenkrat znašla kopica državic, zelo primernih, da jih popapcajo večje sosede. Slovenija, Hrvaška in Bosna, slovanski ostanki v vojni poražene in razpadle Avstro-ogrske monarhije, so se 29. oktobra 1918 najprej združile v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vendar te tvorbe ni jemal resno noben od velikih evropskih igralcev. Zato je bila prisiljena v povezavo s Kraljevino Srbijo, ki je bila v vojni zmagovita. Bila je bila samostojna že od 19. stoletja in ji je vladal domači princ regent Aleksander Karadjordjević. Tako je precej na horuk nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, v katero je poleg bivših avstroogrskih dežel in srbske kraljevine s Kosovom ter Vardarsko Makedonijo vstopila še Kraljevina Črna Gora. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Kraljevina Karadjordjević ![]() Porcelanska diktatura ![]() V krvavem vrtiljaku ![]() Tito: izJajca v maršala ![]() Halo, informacijski biro? ![]() V družbineuvrščenih ![]() 'Starega' grabi preganjavica ![]() “Umrl je tovariš Tito” ![]() Dobri stari časi? ![]() Zadnji izdihljaji ![]() |
|