Zgodba o Jugoslaviji se začne na pogorišču Evrope po prvi svetovni vojni, ko se na je našem koščku kontinenta naenkrat znašla kopica dr­ža­vic, zelo primernih, da jih popapcajo večje sosede. Slovenija, Hrvaška in Bosna, slovanski ostanki v vojni poražene in razpadle Avstro-ogrske monarhije, so se 29. oktobra 1918 naj­prej združile v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vendar te tvorbe ni jemal resno noben od velikih evropskih igralcev. Zato je bila prisiljena v povezavo s Kraljevino Srbijo, ki je bila v vojni zma­govita. Bila je bila samostojna že od 19. stoletja in ji je vladal domači princ regent Aleksander Karadjordjević. Tako je precej na horuk nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, v katero je poleg bivših avstroogrskih dežel in srbske kralje­vine s Kosovom ter Vardarsko Makedonijo vs­to­­pila še Kraljevina Črna Gora.
Nova država je bila izredno raznolika, saj je bilo področje Balkana zaradi svoje lege že stoletja na prepihu različnih kultur, ver in miselnosti. Poleg narodov iz imena sveže kraljevine je na njenem ozemlju živelo kup drugih, kulturno in gospodarsko različno razvitih etničnih skupnosti kar petih veroizpovedi. Vsak narod je govoril svoj jezik in še te so zapisovali v dveh pisavah, cirilici in latinici. In kot da vse to ni bilo dovolj zapleteno, so bila nekatera področja poseljena z narodnostno mešanim prebivalstvom, meje med njimi pa meglene.