Lepega poletnega jutra 1. avgusta 1977 sta se v Baton Rougu v ameriški zvezni državi Louisiana policista Steve Chaney in Linda Lawrence rutinsko odpravila preverit prijavo o vlomu. Za vdrtimi vrati vrstne hiše sta v eni od sob naletela na 42-letnega Johna Jamesa Mulleryja. 180 cm visok, 90 kilogramov težak mo­ža­kar z zajetno policijsko kartoteko je tamkaj v zasedi čakal na nekdanje dekle.
Mullery ni bil oborožen, zato sta ga policista najprej mirno pozvala, naj leže na tla. Nista pa vedela, da je bil pod močnim vplivom kokaina in PCPja. Namesto da bi se odzival na pozive, je skočil proti Chaneyu in med možema je prišlo do prerivanja za pištolo. Lawrencova je na partnerjev klic od blizu ustrelila in s kroglo naboja .38 special (kalibra 10 mm z votlo konico) napadalca zadela v levo zapestje. Toda njegov prijem ni popustil. Med prerivanjem je nekaj strelov letelo v zid, nakar je policistu končno uspelo pištolo izpuliti Mulleryju iz rok in nameriti vanj. Dve krogli sta ga zadeli v prsi, a brez učinka. Pobesneli nasilnež se je namesto tega usmeril proti presenečeni policistki in ji z močnim udarcem vzel revolver. Chaney tedaj zaradi nevarnosti, da bi zadel Lawrencovo, ni ponovno streljal. Mullery je s tem dobil čas, da jo je ustrelil v sredino prsi, da se je na mestu sesedla. Chaney se je zakadil v pobesneleža in ga še enkrat ustrelil v trebuh, a ta ni bil presunjen in je policista vrgel na drugi konec sobe. Tamkaj je imel mož postave čas, da s hitrim polnilnikom zopet nafila orožje. Napadalca je s prvim strelom nove polnitve zadel v solarni pleksus (sredina telesa) in Mullery se je končno opotekel. Chaney ga je prijel za lase, sprožil naslednji izstrelek od blizu v glavo in menil, da se je grozljivka končala, saj je hrust padel. 
Ampak že po nekaj trenutkih se je zopet pobral. Sledila sta še dva strela v prsa in eden v trebuh - brez učin­ka. Mullery se je dokončno zrušil šele, ko ga je zadnja krogla iz bobniča zadela v medenični predel in mu zdrobila kolk. Umrl je zaradi izgube krvi kakih deset minut kasneje. Lindo Lawrence je krogla iz njenega lastnega orožja zadela v srce in jo hitro ubila. Bila je prva policistka v Louisiani, ki je umrla na dolžnosti.

Malo žrtev strelnih ran umre v trenutkih po streljanju – večina jih podleže šele pozneje. Negibna telesa so bolj posledica šoka kot fizične škode.

Štorijo iz Baton Rouga danes predavajo na ameriških policijskih akademijah. Pomenljiva je, ker v isti sapi ponazori, kako vzdržljivo in hkrati krhko je človeško življenje. Johna Mulleryja je zadelo deset krogel, od tega devet v vitalne telesne predele, Lindo Lawrence samo ena. Pove, da je realnost strelnega orožja daleč od tiste, s katero nas futrajo filmi in igre. Ljudje, ki jih zadanejo streli, ne izvajajo teatraličnih plesnih manevrov, marveč se mrzlično borijo za življenje in, če so poškodbe prehude, umrejo. V igrah smo izstrelke vajeni enačiti s 'količino zdravja', ki jo odvzamejo sovražnikom. Kaj se dejansko zgodi ob zadetku, ni naša stvar - glavno, da vse šprica v rdečem odtenku. Tudi v televizijskih akcionerjih so zdrobljene kosti, počeni želodci in večmesečna fizična ter psihična rehabilitacija večinoma na stranskem tiru. Da ne omenjam množice osirotelih otrok, ki ostanejo za krepnjenimi brezimnimi negativci. Dobri fantje rešetajo, slabi fantje padajo kot snopi in bognedaj, da bi kdo izvedel za podrobnosti. Rajo naj se lepo drži v okvirih boja dob­rega proti zlemu, posledice pa omeji na groteskne internetne strani. In mladež bo, podobno kot pri borilnih veščinah, menila, da si frajer, če mahaš naokoli s pihalnikom.
Resnica je seveda precej manj rožnata.

Saj ne, da prizori strelskih obračunov niso krvavi. A resna zunanja krvavitev se ponavadi začne šele, ko človek leži, in špricanja je kaj malo.