Folklora, kot pravimo ljudskemu izročilu, je skupek vseh sort kulturnih znamenitosti na­roda, med katere poleg običajev, glasbe, pregovorov, obrti in noš sodi še čuda mitov in legend, največkrat srednjeveških in ponarodelih. V pripovedkah brez enotnega avtorja nastopajo mnoga bajeslovna bitja, čarobni kraji in hrabri dobrotniki. Slednji so bili od vekomaj priljub­ljena tema zapečkov in tabornih ognjev preprostih lju­di, saj so jim, zatiranim ali podjarmljenim, predstav­ljali simbol milosti in pravice oziroma domoljubja. Vsa­ka dežela ima tovrstne plemenitaše, praočete današnjih superjunakov, in nekaj njih je znanih tudi onkraj svojih meja. Čeprav so nekateri osnovani na zgodovinskih osebnostih, so vsem skup­ne idealizirane vrline, kot so pravičnost, zvitost in hrabrost, ter koš­ček nadnaravnosti. Na pamet pridejo recimo naš dobri kralj Matjaž, ki domnevno temelji na mad­žar­s­kem vladarju Matiji Korvinu, pa britanski kralj Artur, le­gendarni ustanovitelj vitezov okrogle mize, ter nena­zadnje sloviti samostrelec Viljem Tell, bržda izmiš­ljen švicarski heroj, ki je tobleronsko pokrajino popeljal v samostojnost izpod habsburškega škornja.
Nedvomno najbolj prepoznaven in razdelan srednjeveški folklorni junak pa je Robin Hood, princ angleš­kih revežev, kralj Šervudskega gozda in trn v peti nottinghamskega šerifa. Le kdo ne pozna tega v zeleno odetega izobčenca, ki jemlje bogatim in daje revnim, je mojster loka in meča ter je zvest odsotnemu kralju Rihardu Levjesrčnemu, čigar prestol naskakuje njegov zlobni brat John? Je ta(k) človek res obstajal ali gre le za snov gostilniških povesti srednjeveške Anglije?

Poleg kralja Matjaža Kranjci poznamo še pona­rodelega Petra Klepca, silnega Osilničana, ki je pregnal Turke iz doline Kolpe. Martin Krpan in Kekec sta prav tako dela naše foklore, a sta oba 'avtorska'. Prvi je izmislek Frana Levstika in drugi Josipa Vandota.