Konec leta 1942 je prinesel zaveznikom v drugi svetovni vojni težko pričakovani preobrat. Angleži so Nemce pošteno nabutali pri El Alameinu v Severni Afriki, Sovjeti so v stalingrajskem kotlu davili von Paulusovo hirajočo 6. armado in volčja krdela podmornic na Atlantiku so morala pred premočjo vedno večkrat stisniti rep med noge ter odjavkati v globine. A kljub kratkemu oddihu je bilo kristalno jasno, da bo treba po zmago oditi naravnost v Berlin, kajti Hitler je bil kljub porazom še vedno prepričan, da je glavni frajer na celini.
Britanci so že od neslavnega umika iz Dunkerqua trkali Nemcem na vrata s komandosi, da bi jim kratili spanec. Prvi večji poseg so, malo zavoljo želje po izkušnjah, malo vsled Stalinove zahteve po pomoči, izvedli avgusta 1942 pri Dieppu ob Rokavskem prelivu. In se krvavo opekli, saj so jih Nemci do popoldneva vrgli v morje. Postalo je jasno, da je tovrstno lokalno žokanje le recept za polom. Precej več uspeha so dosegli v navezi z Američani novembra istega leta v operaciji Torch (Bakla) - velikem izkrcanju v Maroku in Alžiriji, za nemškimi črtami v Afriki. To je bilo prvo izkrcanje takega obsega in je, prinesoč obilico izkušenj, obenem zapečatilo usodo sil osi v Afriki. Tako so se lahko zavezniki osredotočili na evropsko celino.

Sovjeti so na vzhodu poskrbeli, da ni bilo Nemcem nikoli dolgčas, toda Stalin je želel od Zahoda pomoč z odprtjem druge fronte.

Britanci so že dolgo pestovali misel na velik napad na jug stare celine, bodisi na Italijo, bodisi na Grčijo, v tako imenovani 'mehki trebuh Evrope'. Churchill je bil s to mislijo povsem obseden, saj je menil, da bo tako zavezniških žrtev manj in da bo Zahodna Evropa bo manj opustošena. Istočasno so ga začenjale skrbeti Stalinove grabežljive roke in je hotel pred njimi zavarovati vsaj Balkan. Američani so imeli pak na položaj povsem svoje poglede. Ker so bili daleč od doma in posedovali veliko gorjačo, jim je bilo ljubše, ako bi Nemce požgečkali direktno v Franciji ali celo kje bliže Nemčiji in vojno čimhitreje pripeljali do konca. Na konferenci v Casablanci januarja 1943 je Churchill tudi s podporo ameriškega generala Eisenhowerja, poveljnika zavezniških čet v Sredozemlju, uspel doseči izkrcanje na Sicilijo, brž ko bodo sile osi spodili iz Afrike. Vendar je moral Američanom vseskozi zagotavljati, da mu je zahodna fronta glavna briga. No, Čezlužci mu niso verjeli in Eisenhower je dobil navodila, naj drži Britance na povodcu, da ne bodo kam zbezljali. Američani so bili celo tako svojeglavi, da se sredi tega leta sploh niso mogli odločiti, kaj storiti v Sredozemlju v primeru uspešnega napada na Sicilijo. Tamkajšnja potepanja bi močno vplivala na priprave napada na zahodu, predvsem zmanjšala dotok jenkijev v Anglijo in porabila dragocene izkrcevalne ladje, ki pač niso rasle na drevesih. Naposled je skupni štab poveljnikov privolil v možnost izkrcanja v Italiji, a le, če bi to koristilo položaju na zahodu, kar je pomenilo katapultiranje Italije iz vojne in vezanje čimvečje količine nemških sil. Američani so v zameno dobili okvirni datum invazije na zahodu, ki je postal 1. maj 1944, operacija pa je dobila kodno ime Overlord (Gospodar). Izkrcanje na Siciliji julija 1943 je sicer potekalo gladko in postreglo s še več koristnimi podatki za načrtovalce Overlorda.
Slednji so se zbrali že takoj po srečanju v Casablanci pod vodstvom generalporočnika sira Fredericka Morgana. Dasiravno so si bili Britanci in Američani zaradi znanih sporov vseskozi v laseh, so se naloge lotili nadvse temeljito in obdelali vse, od načrtovanja kraja invazije do takih podrobnosti, kot je zaloga kondomov, s katerimi so vojaki zatesnili puškino cev, a so lahko v sili še vedno streljali. Na razpolago so imeli izjemno količino podatkov; tam od leta 1942 so namreč vsak košček obale ob prelivu natančno pregledovali iz letal, motornih čolnov in mini podmornic. Potapljači, komandosi in padalci so se mnogokrat izkrcali, da bi dognali natančno lego plitvin in čeri ter odnašali domov vzorce peska, da bi preučili, kje tla zdržijo tanke. Mnogo podatkov je

Šopek poveljujočih zaveznikov. Od desne proti levi sedijo Monty, Eisenhower in Tedder, njegov namestnik.

prispevalo francosko odporniško gibanje, ki je imelo samo ob obali Normandije več kot dvesto parov oči. Nemci kljub povratnemu nasilju in izselitvi velikega števila ljudi z obalnega območja niso uspeli pretrgati toka podatkov in so lahko le jezno streljali na golobe pismonoše, leteče čez preliv. Tehnične podatke so predelovali pod vodstvom dekana z oxfordske univerze Fredericka Dona; sicer je bil Overlord ena redkih operacij, kjer so imeli znanstveniki prevladujočo besedo nad vojaki.
Na izbiro kraja izkrcanja je v prvi vrsti vplival doseg letal iz britanskih letališč, ki je izključil Norveško in Biskajski zaliv. Pas de Calais se je ponujal zaradi bližine, kar bi močno olajšalo mornariški del operacije, po drugi strani pa so napadalci potrebovali za dovoz zalog večja pristanišča, ki so bila le v Normandiji. Iz Dieppa so se Britanci obenem naučili, da je frontalen napad na pristaniško mesto zaradi utrjene obrambe samomor. Končna odločitev je padla po pregledu nemške obrambe, ki je v območju Pas de Calaisa nagrmadila impresivno količino utrdb, medtem ko je bila v Normandiji šibkejša.
Britance so zaradi navidez močnih nemških sil ob obali sredi leta 1943 že grizli dvomi, kar so Američani kojci razumeli kot prikrito podporo sredozemskim pustolovščinam. Da bi bila mera polna, so se rodovi vojske venomer drezali; posebej so najedali v strateškem letalstvu, kjer so 'bombniški baroni' menili, da invazija sploh ni potrebna, ker da lahko z bombardiranjem Nemčijo zravnajo z zemljo. Zatorej o posojanju letal v namene invazije niso hoteli niti slišati. Malodušje in trenja v poveljstvu ter med načrtovalci, ki so resno ogrozila izvedbo projekta, je naposled konec junija odpihnil lord Mountbatten, ki je na posebnem srečanju zgladil spore in predlagal nekatere tehnične rešitve, denimo pristanišča Mullberry in naftovod Pluton (cev od Anglije do Francije). Invazija je šele s tem postala resna opcija. A sporov glede Sredozemlja še ni bilo konec, ker so Američani na svojo roko napravili načrte za izkrcanje v južni Franciji, kajpak s sredozemskimi enotami. Najprej so potegnili kratko, saj je Italija po zasedbi Sicilije ponudila kapitulacijo in izkrcanje na škornju je bila logična poteza. Toda Nemci so stvari jadrno vzeli v svoje roke in feldmaršal Kesselring je Italijo spremenil v trdnjavo, zaradi česar so zavezniki nujno potrebovali več enot, to pa je zopet razplamtelo spore. Šele na konferenci v Teheranu novembra 1943 sta Roosevelt in Stalin soglasno zatrla Churchillove sanje o Balkanu, kajpak na silno Stalinovo veselje. Sovjeti so tako vzhodno Evropo osvobodili sami in jo imeli osvobojeno še pol stoletja.