|
![]() ...
Čemu so šestega junija pred šestdesetimi leti do zob oboroženi zavezniki obiskali strica Adolfa v severni Franciji in kako so jim nakane uspele, razloži Aggressor.
Konec leta 1942 je prinesel zaveznikom v drugi svetovni vojni težko pričakovani preobrat. Angleži so Nemce pošteno nabutali pri El Alameinu v Severni Afriki, Sovjeti so v stalingrajskem kotlu davili von Paulusovo hirajočo 6. armado in volčja krdela podmornic na Atlantiku so morala pred premočjo vedno večkrat stisniti rep med noge ter odjavkati v globine. A kljub kratkemu oddihu je bilo kristalno jasno, da bo treba po zmago oditi naravnost v Berlin, kajti Hitler je bil kljub porazom še vedno prepričan, da je glavni frajer na celini.
Slednji so se zbrali že takoj po srečanju v Casablanci pod vodstvom generalporočnika sira Fredericka Morgana. Dasiravno so si bili Britanci in Američani zaradi znanih sporov vseskozi v laseh, so se naloge lotili nadvse temeljito in obdelali vse, od načrtovanja kraja invazije do takih podrobnosti, kot je zaloga kondomov, s katerimi so vojaki zatesnili puškino cev, a so lahko v sili še vedno streljali. Na razpolago so imeli izjemno količino podatkov; tam od leta 1942 so namreč vsak košček obale ob prelivu natančno pregledovali iz letal, motornih čolnov in mini podmornic. Potapljači, komandosi in padalci so se mnogokrat izkrcali, da bi dognali natančno lego plitvin in čeri ter odnašali domov vzorce peska, da bi preučili, kje tla zdržijo tanke. Mnogo podatkov je
Na izbiro kraja izkrcanja je v prvi vrsti vplival doseg letal iz britanskih letališč, ki je izključil Norveško in Biskajski zaliv. Pas de Calais se je ponujal zaradi bližine, kar bi močno olajšalo mornariški del operacije, po drugi strani pa so napadalci potrebovali za dovoz zalog večja pristanišča, ki so bila le v Normandiji. Iz Dieppa so se Britanci obenem naučili, da je frontalen napad na pristaniško mesto zaradi utrjene obrambe samomor. Končna odločitev je padla po pregledu nemške obrambe, ki je v območju Pas de Calaisa nagrmadila impresivno količino utrdb, medtem ko je bila v Normandiji šibkejša. Britance so zaradi navidez močnih nemških sil ob obali sredi leta 1943 že grizli dvomi, kar so Američani kojci razumeli kot prikrito podporo sredozemskim pustolovščinam. Da bi bila mera polna, so se rodovi vojske venomer drezali; posebej so najedali v strateškem letalstvu, kjer so 'bombniški baroni' menili, da invazija sploh ni potrebna, ker da lahko z bombardiranjem Nemčijo zravnajo z zemljo. Zatorej o posojanju letal v namene invazije niso hoteli niti slišati. Malodušje in trenja v poveljstvu ter med načrtovalci, ki so resno ogrozila izvedbo projekta, je naposled konec junija odpihnil lord Mountbatten, ki je na posebnem srečanju zgladil spore in predlagal nekatere tehnične rešitve, denimo pristanišča Mullberry in naftovod Pluton (cev od Anglije do Francije). Invazija je šele s tem postala resna opcija. A sporov glede Sredozemlja še ni bilo konec, ker so Američani na svojo roko napravili načrte za izkrcanje v južni Franciji, kajpak s sredozemskimi enotami. Najprej so potegnili kratko, saj je Italija po zasedbi Sicilije ponudila kapitulacijo in izkrcanje na škornju je bila logična poteza. Toda Nemci so stvari jadrno vzeli v svoje roke in feldmaršal Kesselring je Italijo spremenil v trdnjavo, zaradi česar so zavezniki nujno potrebovali več enot, to pa je zopet razplamtelo spore. Šele na konferenci v Teheranu novembra 1943 sta Roosevelt in Stalin soglasno zatrla Churchillove sanje o Balkanu, kajpak na silno Stalinovo veselje. Sovjeti so tako vzhodno Evropo osvobodili sami in jo imeli osvobojeno še pol stoletja. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Hitler ograjuje obale ![]() Napravljanje na prihod ![]() Bučna predstava ![]() Do Berlina je še daleč... ![]() sorodni članki
|
|