Revija Joker - Najelegantnejši sprehod

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Najelegantnejši sprehod

O pripomočkih in senože­tih
Ker je golf pri nas še relativno neznan, ga ljudje ne razumejo dobro in mu zaradi tega dostikrat delajo krivico. Igra je namreč nadvse zanimiva in razgibana. Tako kot v njenih starodavnih predhodnicah je osnovni cilj z žogico doseči jamico. Ta je od za­čet­nega udarjališča oddaljena različno, običajno nekaj sto metrov, lahko pa manj, zlasti na začetniških pis­tah. Razdaljo izražamo v jardih, kjer je en jard od oka meter, natanč­neje 0,914 m. Žogice ne položimo na tla, marveč na podstavek (tee), ki ga zapičimo v podlago.
Najmočnejši udarec je začetni (drive), ki ga izvedemo z dolgo leseno palico (wood), imenovano enka ali driver. Krajše delimo z železnimi palicami (iron), ki nimajo tako dolgega ročaja. Razlika med lesom in železom ni le v dolžini ročaja, marveč tudi v obliki glave, ki je pri lesih večja. Hecno je, da novejši lesi dostikrat niso leseni, ampak so narejeni iz ogljikovih vlaken, titana in drugih kovin. Le oblikovani so tako kot svojčas lesene palice za doseganje velikih daljav, ki so imele glave iz kakijevega lesa. Les, ki ni les. Filozofsko. Kakorkoli, z lesom ali železom žogico zaporedoma tol­če­mo, dokler ne pristane na značilno svetli zelenici (putting green). Ta sega okrog drožička (pin) z zastavico, zapičenega v ja­­­mico. Tedaj se zatečemo k bližanju (putting), kjer žo­­gica ne poleti po luftu, marveč se kotali po tleh. Za to uporabimo bližalko (putter), poseb­no palico s podolgovato glavo.
Da se ne bi sprostili, skrbijo ovire. Običajno nam nagaja veter, ki lahko žogico orenk preusmeri. Od muh niso niti drevesa, ki tvorijo visoke 'zidove' in omejujejo igrišče, ter grmovje. Potem so tu vodne pasti (water hazard), od potokov prek jezerc do morja, ki pljuska ob robovih številnih poligonov. Za slabo zadetimi žo­gicami pogosto brskamo po peščenih ovirah (bunker) - jamah, napolnjenih s peskom, ki rade obkrožajo zelenico in od koder je žogico veliko teže udariti kot s trave. Trava je na delu, s katerega je najbolje tolči in mu rečemo čistina (fairway), pokošena nizko, v okolici pa ne. Kjer ni urejena, je ledina (rough). Tod je paša temnejša in bolj ovira palico ter žogico, je pa bolj kul za zablodelo drobnico.
Glede na situacijo uporabljamo različne vrste udarcev. Poleg začetnega in bližanja so tu visok udarec (pitch), pri katerem žogica odleti strmo navzgor in s precejš­njim vzvratnim vrtenjem, kratek udarec (chip) v bližini lukenj, nizek (punch), s katerim spravimo žogico pod drevesnimi vejami, zelo visok z mehkim pristankom (flop) ... Običajna železa in lesovi, ki jih številčimo od 1 do 9 glede na dolžino ročaja ter domet, pa niso edine palice. V torbo, ki lahko vsebuje do štirinajst udarjal, je moč potisniti klinovko (wedge), ki omogoča lažje reševanje iz peska, bližalke za putting in hibride, ki združujejo železne ter lesene elemente. Tipičen 'full set' palic navadno zajema les za začetni udarec (wood 1), dva lesa za čistino (3 in 5), železa od 3 do 9, dve klinovki, bližalko in dodatno palico po svoji želji. Recimo eno tako mafijsko za razbijanje črepinj. Nikoli ne veš, kdaj se bo primajal mimo kak politik, ki mu hočeš vsak dan posebej preurediti obrazne kosti.

Najelegantnejši sprehod objavljeno: Joker 202
maj 2010