Revija Joker - Najelegantnejši sprehod

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Najelegantnejši sprehod

O tedaj, ko sem bil tam
Človeka, ki se loti golfa, najbolj preseneti, kako ZAJEBANO je zadeti tisto preklemano žogico. Na televiziji izgleda čisto lahko. Golfist dvigne palico, zamahne in pok!, okroglinica odfrči dvesto metrov. Izi pizi. Ali pa stoji na zelenici, jamica je dvajset metrov proč, tip se premakne v kolkih in žogico potisne proti njej, kotal kotal kotal, plop noter. Ni prob­­lema in že se v usnjenih čeveljcih biserno smejimo ter goltamo šampanjec, ki nam ga postreže zvesti pakistanski nosač.
Ko se zadeve lotiš sam, je slika orenk drugačna. Bli­žanje oziroma pating - to je tedaj, ko žogico udariš tako, da se odkotali do luknje - mi je v Mokricah še šlo. Verjetno zato, ker sem kot mulc dosti šopal mini golf, čemur je bližanje podobno, dasi brez betona, hecnih pasti in golobov, ki bi ti srali na glavo. Komediji zmeš­njav pa je botroval začetni udarec (drive), se pravi oni, kjer s štartne pozicije nažgeš žogico v daljavo. Že oblika zamaha ni tako simpl, kot se zdi, saj je treba dosti koordinacije rok, nog, glave in trupa, da udarjalo zariše lep lok kot nihalo na stari uri. Nekje sem bral, da je to laže za ljudi, ki so nižje rasti, tako da imam ob svoji gorostasnosti vsaj en izgovor. Največji izziv pa je pravilno, natančno in z zadostno močjo stakniti žogico z licem palice. Kljub inštruktorjevim navodilom je šlo devet od mojih desetih zamahov v zemljo okoli žogice, da so kosi prsti in trave frčali okoli kot v risanki. Na kraju zločina so po mojem odhodu najbrž odnehali z ravnanjem in zasejali sočivje. Edini šus, ki se mi je približno posrečil, je izginil v rasti na desni strani, kjer je pokončal vsaj eno nesrečno siničko. Takoj sem dojel, da bi zadeva terjala mesece vadbe, da bi bil vsaj približno konkurenčen. Niso iz trte izvite trditve, da je golf ena najbolj zahtevnih iger, saj je treba spraviti drobno žogico v enako drobno jamico na področju, ki zna meriti skoraj kvadratni kilometer.
Je pa tudi ena najlepših. Preizkusil sem se že v mnogo športih, a redkokje sem občutil tako kombinacijo spokoja in napetosti kot tu. Na eni strani golf pomeni širne poljane, negovano travico, drevesa, jezerca, grmi­čev­ja s siničkami (odslej z eno manj), lahen vetrič na obrazu ... Skratka naravo, v kateri obstajaš sprehajalno, umirjeno, sproščeno, odvezan tempa ponorelega sveta. Celo želja po tvitanju se utopi v žuborenju bliž­njega potočka. Na drugi pa moraš, ko se lotiš udar­janja, upoštevati kup pogojev, od vetra do tal, in biti vrhunsko osredotočen na to, kako stojiš, kako držiš palico, kako boš premaknil telo v udarcu ter s kakšno močjo boš le-tega izvedel, da bo žogica odfr­ča­la prav tja, kamor želiš. Ne morebiti v eno od skode­lic, iz katerih obiskovalci v klubski hišici z izproženimi mezinčki srebajo čaj earl grey. Stav je izredno pomemben, saj moramo biti pravilno razkoračeni, lice palice mora žogico udariti pod pravim kotom, finta pa ni toliko v moči kot v enakomernosti zamaha, kjer lok palice ustvarimo s spustitvijo komolca in upognitvijo kolen. Izstrel naj bo uravnotežen, tekoč in ritmičen, ne toliko močan, saj je žogica zelo lahka. In to so le osnove osnov, saj je fines ničkoliko.
Šur, med udarci lahko preteče veliko časa, ko se napotiš do naslednje luknje, čakaš tekmece ali premišljaš, kako boš storil svoje, kar je preveč penzionersko za marsikakega adrenalinskega junca. Drugačne vrste šviceraj je to in vmes čez trate ne laufajo teroristi, ki bi jih moral pošicati v glave, Modern Warfare 2 style. Tudi prav poceni ni, saj začetniški komplet palic pride nekaj sto evrov, naprednejši pa hitro preseže jurja. Nekateri seti pridejo s torbo in vozičkom, drugi ne. Kot zelenec lahko uletiš v vsakdanjih cotah in supergah, dočim klubi za članstvo hočejo lepša oblačila (hlače, pas, srajca, pulover ...) in posebne golf čižme z žebljički na podplatih za okrog sto evrov. Prišteti je treba stroške za žogice, ki so potrošni material in ena stane od pol evra navzgor, ter podložke ali klinčke, ki so po kaka dva evra. Vstopnina za golfišča zna priti par desetakov za dnevno karto in tisoč evrov za letno, plus stroški za najem papamobilastega avtomobilčka, žrtje, persen in tako naprej. Ni ravno za ljudi, ki so na zavodu, se pravi za kakih 87 % Slovenije.
In navsezadnje je ta šport nepraktičen. Fuzbal in ko­šar­ko lahko nabijaš za vsakim vogalom ter takoj najdeš so­igralce, za golf pa se je treba odpraviti do namenskega igrišča, ki jih ne mrgoli, in kamerade iskati med druž­be­no smetano. Plebs se s tem športom, vsaj pri nas, ne ukvarja količkaj množično. Je pa res, da se to v zadnjih letih spreminja. Tudi zato, ker pod črto golf navsezadnje ni dražji od smučanja in si je opremo moč sposoditi. Zato se širi golf turizem, kjer v aranž­ma­ju klasičnih počitnic dobiš še igranje golfa.

Preseravanje po zelenicah na tropskih otokih ni poceni, a golf ni nujno elitističen. Klubov je po Slo­veniji kar nekaj (guglajte), pokličeš in se zmeniš za urico vadbe. Prideš lahko v normalnih oblačilih in si opremo sposodiš. V ljubljanskem BTCju pa imajo dvoransko središče s simulatorji – Golfclarus.si.

Najelegantnejši sprehod objavljeno: Joker 202
maj 2010