Dobro se spomnim dne, ko sem se udeležil svojega prvega golfskega turnirja. In kot večni prilepljenec pred računalniške simulacije s tem svoje prve fizične igre golfa. Bilo je preteče oblačno, ko sva z ženo (golfisti so običajno nemozoljastih let in z mičnimi soprogami pod roko, ne s silikonskimi kurbetinami na mednožjih! No, razen Tigra.) šibala na Dolenjsko proti gradu Mokrice. Tam leži eden od devetih poligonov za golf v Sloveniji. Bil sem pesimističen in siten, saj mi žogice po planjavah res ni dišalo pošiljati v dežju. V takih razmerah bi bil še slabši, kot sem bil sicer.
A športna božanstva v travi so se usmilila tako mene kot drugih udeležencev turnirja slavnih. Medtem ko so okoli postopali napudrani kaviarski estradniki v slogu Natalije Verboten, sem se lahko posvetil vihtenju palice. Prav tiste, s katero sem leta in leta rokoval le tipkovniško, miškarsko ter joypadno. V procesu zbijanja nohtov z lastnih stopal sem se dokončno prepričal o tistem, kar razumsko vem že dolgo in o čemer redno prepričujem vsakogar, ki se mu da poslušati. Da je golf vse prej kot brezzvezno in lahko nabijanje žogic v luknje, nekakšna tumparija za bogataške razvajenčke, katere glavni namen je čvekanje o poslu & vremenu. Saj je frajersko zamahniti z roko in golf odpraviti zgolj kot 'najdražji način, kako iti na sprehod', kakor pravi stara humorno kritična fraza. Vendar ni tako. Še zdaleč ne. (Ciniki izvzeti.)