Revija Joker - Scena

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Scena

Anarhija, a pravila so
Scena je sledila razvoju računalniške industrije. Kmalu pa je postalo jasno, da je možnosti kopiranja digitalne zabave kratkomalo preveč, in skupine so se specializirale. Takoj, ko se je pojavil kak nov medij, ga je Scena hvaležno pograbila in grupe so imele spet peskovnik za nabiranje slave. Hkrati pa jim je bilo jasno, da se nekako morajo regulirati. Če ne zaradi drugega, zato, da bi učinkovito reševali spore, kdo je bil prvi. Ker pirati nimajo lastnih kongresov, na katerih bi razpravljali o tem, ali je boljši RAR ali 7Zip, pijuckali margerite in tleskali hostese po nagih ritah, so se spomnili demokratičnega načina. Njihova komunikacija je datoteka NFO. Ena skupina ali več njih spiše pravila in jih pošlje v splet. Druge skupine nato podajo pripombe in predloge, mimogrede koga označijo za kretena in nesposobneža, na koncu pa se pravila sp­rejmejo, ko jih podpišejo vse večje skupine dolo­če­ne­ga segmenta (igre, programi, filmi ...). Manjši morajo hočeš-nočeš igrati tako, kot rečejo veliki. Bis­tveni namen scenskih pravil je bil spr­va 'standardizirati' obliko relisa, da bi ga bilo moč čim bolj neboleče razpe­če­vati, nameščati in uporabljati. Izdaje, ki se pravil niso držale, so ročno odstranili, nepokorno ekipo pa zasmehovali. Tovrstno odstranitev so poimenovali nuke. Seveda brez težav ni šlo, kajti marsikdo je nukal samo zato, ker je kuhal zamero do določenega osebka in skupine. A ideja o ohranitvi scene je bila močnejša in pravila so spisali na novo. In to ponovili še večkrat, kar počno še danes.
Zanimivo je, kaj vse vpliva na pravila. In kako težko jih je spremeniti. Nekoč so programe pakirali s PKZipom, ker je bil pač edini pameten program za ta namen. Takoj, ko se je pojavil ruski RAR, je postal de facto standard in se trdno drži še danes, čeprav ni ne najhitrejši, ne najbolj zmogljiv. Je pa dovolj dober. Is­to velja za slike plošč s softverom, ki morajo biti v formatu BIN/CUE, ne recimo ISO ali IMG. Velikost arhiva je bila nekdaj predpisana kot velikost diskete. Ko so se pojavile zgoščenke in internet, je narasla na 14,3 MB. Čemu tako čudna številka? Eden od na­či­nov gusarske distribucije so bili poštni predali servisa America Online. Ti so bili veliki natanko 15 milijonov bajtov. Kljub temu, da je AOL zdaj nekaj povsem drugega, se takšne relise še vedno najde. No, nekaterim se to zdi malo in naredijo arhive po dvajset mega, saj zastarela omejitev že dolgo ni več razlog za nuke. Zdaj, v dobi DVDjev, je arhiv tipično velik 50 milijonov bajtov, nekateri pa posegajo tudi po 100 ali 150 m­egaoktetih. Ponavadi zato, da obdržijo število kosov pod magično številko sto.
Situacijo je dodatno zapletla legalna digitalna distribucija špilov, konkretno Steam. Morda se kdo spomni, da je končna verzija Half-Life 2 na sceno prišla kot rip s Steama in bila takoj nukana. Isto se je zgodilo nadaljnjim izdajam grupe Emporio, specializirane za Valvov servis. To je bil razlog, da so se pobje nehali truditi. Zdaj pravila tovrstne špile dovoljujejo, a se grupe ne grebejo pretirano. Večina špilov itak pride v ploščkovni obliki skoraj istočasno.
Posebna kategorija so bili tako imenovani ripi. Zdaj so pretežno pokojni, a preden smo vsi imeli širokopasovne pipice, je bila to zelo priljubljena oblika dostave. Enostavno rečeno gre za to, da so iz iger zmetali vse filmčke, včasih pa tudi glasbo in govor, ter tako zmanjšali velikost špila tudi za desetkrat. Zgodilo se je celo, da so za distribucijo teksture in zvok skrčili (JPG in MP3), nakar jih je namestitveni program pretvoril v izvirni format. Občasno so izrezane dele celo naknadno izdali kot dodatek.

Del warez Scene je lahko dobesedno karkoli. In če je del Scene, mora imeti svoja pravila. Tule lah­ko vidite droben delec pravil o tem, kako piratizi­ra­ti plačljive porno strani. Red mora bit!

Slično je na filmskem in glasbenem oddelku. Muzikalična scena je že na samem začetku postavila visoke standarde, tako glede kakovosti zvoka (320 kbps MP3, kasneje so dodali FLAC kot kodek brez izgube kvalitete) kot poimenovanja komadov in celo dimenzij slike albuma. Filmska scena pa svoje kriterije redno obnavlja, tudi zaradi prihoda novih tehnologij. Tako so DivX 3.11 hitro zamenjali z Xvidom, pravo­čas­no pospravili VCD in SVCD na smetišče zgodovine ter predpisali kontejnerja MKV in kodek x.264 za video visoke ločljivosti. Prav tako mora vsak film imeti prilo­žen vzorec, na katerem lahko vidiš kvaliteto, s či­mer si kao prihraniš mukotrpno dol­vle­če­nje bedne kopije, vendar ta ukrep ne pride baš do izraza. Povezave so dovolj hitre in pijavkarjem se zve­čine ne ljubi ukvarjati z dolvlečenjem posamezne da­toteke.
Hecno je, da se je porno scena razvila dokaj pozno. Očitno je bilo piratom pod častjo izdajati pornjake, ko pa je bilo na voljo toliko drugega. Prvi pravi relisi, ki so se držali pravil za druge video izdaje, so se pojavili šele tam nekje leta 2003 s prihodom grupe PronStars. Danes vsak dan izide več migajočih riti kot filmov in špilov za vse sisteme skupaj. No, zoofilije in nelegalnih vsebin ne izdajajo. Tudi porno pirati nekje potegnejo črto. Za pasje pornjake je treba še vedno brskati po bolšjakih in obiskovati seksšope.
Malo drugače je z aplikacijami. Tu obstaja nemalo programov, ki ploščkovne verzije ne uzrejo, zato zanje veljajo pravila iz daljne preteklosti. V raru je ponavadi zip, v katerem je dejanski namestitveni program, obvezno mora biti pridodan generator ključa, še raje pa vidijo, da je skrekana že sama namestitev in uporabnik samo poklika namestitveno datoteko. Ena najbolj dejavnih in najstarejših grup na tem področju so Core, ki se ne omejujejo na PC, ampak veselo izdajajo programe za dlančnike in druge naprave. Na področju programov v obliki ISO pa veljajo podobna pravila kot pri špilih. Grup je nešteto, morda bi izpostavil BiE, ki so praktično monopolisti, kar se tiče izdajanja Oken. Zanimivi so predvsem zato, ker vsakih nekaj mesecev izdajo nov relis, pri katerem v namestitev vključijo vse do takrat izdane popravke za sistem, uporabniku pa ni treba vpisati ključa. Microsoft bi se lahko od njih celo kaj naučil,hehe.

Scena objavljeno: Joker 200
marec 2010