Revija Joker - Zgodba nebes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zgodba nebes

Veliki pok osebno
Dasiravno še vedno obstajajo drugačne različice elementarnega vprašanja nastanka vesolja, tako filozofske in znanstvenofantastične kot resne, je big bang splošno uveljavljen model. Seveda se vseskozi odvijajo raziskave, ki dodajajo bunkice na osnovno rdečo nit. Tudi ocenjena starost 13,7 milijarde let se lahko spremeni. Vendar do premika paradigme skoraj zagotovo ne bo prišlo. Hipoteza ima zelo močne temelje in je gradila na predvidevanjih, ki so jih opažanja nato potrdila, ne na prikrojitvah glede na opažanja. Lemaître je denimo domneval širitev, Hubble jo je potrdil. Gamow in Alpher sta napovedala mikrovalovno sevanje, Penzias in Wilson sta ga našla. Za nastanek galaksij je bilo ključna neenakomernost tega sevanja in satelit COBE jo je odkril.
Skratka, naj se čuje še tako nerazumljivo ali nesprejem­ljivo, vesolje se je rodilo iz ničelne točke z neskon­č­no gostoto ter z neskončno energijo, čemur pravimo singularnost. V tem zarodku so bile vse sestavine današnjega kozmosa. Resda ne celotna snov, a kot vemo iz enačbe e=mc2, sta masa in energija neločljivo povezani, zatorej lahko prehajata iz ene v drugo. Ko so fotoni v tistih peklenskih razmerah trkali med seboj, so se pretvarjali v najosnovnejše delce, kot so kvarki in leptoni. A teorija veli, da dva fotona nista udejanila recimo samo elektrona, marveč tudi njegov antidelec pozitron. Materija in antimaterija pa seveda ne moreta sobivati, zato se ob stiku z velikim bliskom anihilirata - spremenita se nazaj v fotone. Kolikor nam je znano, v vesolju ni antimaterije. Zato je edina razlaga ta, da je po naključju nastal en antidelec manj, zaradi česar je snov v prvih sekundah pre­vla­dala nad antisnovjo.

Veliki pok ni rodil le vesolja, marveč tudi pros­tor in čas, zato je vprašanje 'kaj je bilo prej' slično 'kaj je bolj severno od severnega tečaja'. Vesolje se hkrati ne širi skozi prostor, ampak skupaj z njim. Takenako so bili fizikalni zakoni spo­čet­ka drugačni, kot jih poznamo danes. Štiri sile, ki nam vladajo, torej gravitacijska, elektromagnetna, mo­č­­­­na in šibka jedrska sila, so bile v prvih trenutkih namreč združene v tako imenovano supersilo. Temu obdobju v strokovnih krogih pravijo veliko poenotenje. Supersila je razpadla šele po delčku milijardinke sekunde. Vendar to ni najmanjši popisan interval, saj je znanost tako neverjetno napredovala, da so domneve podane celo za čas 0 + 10-43 sekun­de. Rav­­no tedaj pa se zaradi načela nedoloč­nosti, ki je steber kvantne mehanike in obravnava gibanje delcev, pojavi neskladje s splošno teorijo relativnosti, ki naključij ne priznava. A to sodi v aka­demske razprave v Cernovi menzi. Enako akademsko mesto ima tudi doba inflacije, ki se velikokrat pojavlja v kronologiji velikega poka. Gre za najbolj zgodnji časovni interval, okoli 10-35 sekunde, v katerem se je prostor v zelo kratkem času napihnil še dosti hit­reje, kot so sprva predvidevali (eksponencialno), oziroma kot se je širil v nadaljevanju. Ta ideja, ki jo je nedavno predlagal astrofizik Alan Guth, pojasnjuje veliko vrzeli, ki so jih zvedavi znanstveniki odkrili, denimo zakaj je temperatura zaznanega vesolja enaka na vseh koncih. Vendar je njihovo opisovanje preveč strokovno za naravo tega članka, zato inflacije v osnovnem besedilu ne omenjam.

Po velikem poku se je prostor nezadržno širil in ohlajal. Po nekaj minutah so nastali protoni in nevtroni, kmalu zatem jedra vodika in helija. Ko se je plazemska juha po nekaj sto tisoč letih ohladila na par tisoč stopinj, so jedrca ujela elektrone in nastali so pravi atomi. Snov, sestavljena iz gromozanskih plinastih oblakov, se je pričela zgoščevati in v naslednjih sto milijonih let so pod težo sesedanja vodika zasijala prva sonca. Nobeno od njih zelo verjetno ne gori več, so pa ti davni reaktorji dali snov, iz katere se je pred slabimi petimi milijardami let na enem od krakov Rimske ceste rodila čisto povprečna zvezda z nekaj okoliškimi drobirnimi planeti. Na enem od njih se je zgodilo naključje, ki ga narava morda sploh ni predvidela. A to je že zgodba drugega sveta, ki prav tako pride na vrsto.
Današnja črnina je domnevno ravna, ne ukrivljena, premore gostoto šestih atomov na kubik, je zelo mrzla (minus 270 stopinj Celzija) in se širi čedalje hit­reje. Pravzaprav vsi pokazatelji kažejo, da se raztezanje zlepa ne bo ustavilo, saj je hitrost višja od privlaka med telesi. Ena od idej, kaj vleče prostor narazen, je temna energija. To je hipotetična sila, ki skupaj s hipotetično temno snovjo, katere elektromagnetnega sevanja ni moč zaznati, prežema ves prazen prostor. Dokaza, da obe entiteti obstajata, seveda ni, nanju kažejo le posredni indici. Na primer, da je hitrost vrtenja galaksije mnogo prevelika za vidno maso, zato naj bi v vsemirju obstajala vsaj devetina nevidne materije. Iskanje te mračne tvari je zato visoko na lestvici pomembnosti fizikov.
Gravitacija raztezanja dozdevno ne zavira, deluje pa na zemljevid vesolja v manjšem merilu. Andromeda in Rimska cesta bosta denimo čez poltretjo milijardo let trčili. In če to ne bo vplivalo na našo domačo grudo, jo bo vsekakor pobralo čez pet milijard let, ko bo Sonce prešlo v umirajočo fazo rdečega velikana in pogoltnilo notranje planete. A vesolje je še zelo mlado, z veliko zvezdnega goriva. Preden bo ugasnilo poslednje sonce, bo trajalo še sto milijard let. Več kot dovolj časa za ponovno organsko revolucijo.

Malo pod Orionovo Zeto, levo zvezdo od trojčka, ki tvori pas tega znanega ozvezdja, leži znamenita meglica Konjska glava. To je tipičen, pretežno vodikov oblak, iz katerega se že tvorijo mlade zvezde. Leži okoli 1500 svetlobnih let proč, kar za kozmične razdalje ni zelo daleč, zato je tale slika precej aktualna. Drugače je seveda s telesi, ki so od nas oddaljena milijone, milijarde, celo desetine milijard svetlobnih let. Pogled v nebo je vedno ozir v preteklost. Kako daleč pa lahko pravzaprav vidimo? Pri tem vprašanju tehnologija ni pomembna, kajti zaznamo lahko le tisto, česar valovanje je uspelo priti do nas. Na hitrico bi bil odgovor približno enak starosti vesolja, torej 13 milijard (svet­lobnih) let, a ker se prostor širi, velja za opazljivo vesolje krogla s premerom 93 milijard svet­lobnih let. V njej je od oka 1080 atomov. Celotno vesolje bi naj bilo še 1025-krat večje.

Zgodba nebes objavljeno: Joker 200
marec 2010


sorodni članki