Revija Joker - Zgodba nebes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zgodba nebes

In vendar se premika
Kopernikov sistem je šestdeset let kasneje nadgradil nemški znanstvenik Kepler, ki mu ni šla v račun pot Marsa. Na kraju je prišel do spoznanja, da planetarne orbite niso krožnice, marveč elipse, in da sonce ni v središču, temveč v njenem gorišču. Sicer je jajčavost tirnic komaj opazna, a s tem odkritjem se je matematika

Zgoraj so primeri omenjenih Ptolemajevih zank, po katerih naj bi se gibali planeti okoli Zemlje. Kopernik je s premikom Sonca v sredino komplicirane poti poenostavil v krožnice.
ujemala. Za dokončnega glasnika, da se nebesa ne vrtijo okoli nas, pa velja Galileo Galilei. Leta 1608 so trije nizozemski optiki iznašli teleskop, s čimer so zvezdoslovci dobili neprecenljivo orodje. Galileo je izum še izpopolnil in skozi najboljše kukalo videl marsikaj. Odkril je denimo prve Jupitrove lune, Saturnove obroče in neizpodbiten dokaz o gibanju planetov - Venerine mene.
To bi moralo prepričati vsakega učenjaka. Vendar so bila vremena drugačna. Informacije so prehajale po­ča­si, še počasneje pa so se godili intelektualni premiki znotraj akademskih krogov. Često je trajalo celo ge­neracijo, da je stroka vzela nova odkritja za svoja. Do­datna utež je bila cerkvena dogma. Vatikanski astronomi niso hoteli niti pogledati skozi daljnogled in so zagovarjali geocentrični model z golimi ideološkimi argumenti. Da bi preprečili revolucijo, ki bi omajala sveto besedo, je leta 1616 sveti sedež za herezijo določil kakršnokoli drugačno razmišljanje. Galilei se za predpis ni zmenil in nekaj let kasneje se je po pogovoru z papežem Urbanom VIII. odločil celo napisati knjigo svojih ugotovitev. A dela Dialogi o dveh velikih sistemih sveta, ki ga je končal 1632, ni zastavil kot suhoparni latinski spis, marveč ga je napisal v italijanš­či­ni in v poljudni obliki dialogov med tremi sogovorniki. Modrijan je zagovarjal sonce kot središče, naivni burkež je trdil, da je v centru Zemlja, tretji pa je bil pos­­­rednik.
Tak hudomušen pristop Cerkvi, ki se je prepoznala v neumnem liku, ni bil pogodu. Ker se je verska klima v tistem desetletju zaradi uporov protestantov močno spremenila, je Vatikan poostril držo in Galilea so leta 1633 postavili pred inkvizicijsko so­dišče. Čeprav ne bi bilo mučenje, ječa ali celo us­mrtitev za tak prekršek nič nenavadnega, je bil del kardinalov prizanesljiv. Galileo je dobil le hišni pripor, njegova bukva pa je romala na seznam prepovedanih.

Galilei ni uspel vatikanskih ’učenjakov’ prepričati niti v pogled skozi kukalo, kaj šele v spremembo naravnega pravila. Iz njegove obsodbe izhaja legendarna, dasiravno zelo verjetno šele kasneje izmišljena fraza, ki naj bi jo zamrmral med odhodom iz 'sodne' dvorane v hišni pripor: “E pur si muove” oziroma “In vendar se premika.” Zemlja, namreč.

Pred smrtjo leta 1642 je Galileo naslednikom zapustil še dve načeti tematiki za nadaljnje raziskave: hitrost svetlobe in privlak Zemlje. Dotlej je veljalo splošno prepričanje, da je svetloba instantna in da težji predmeti padajo hitreje. Galileovi naivni poskusi s svetilkami na različnih koncih doline seveda niso dali rezultatov. Je pa misel 1676 nadaljeval danski astronom Ole Rřmer. Med opazovanjem Jupitrove lune Io je kljub njenemu gibanju po poznanem vzorcu zaznal nepojasnen nekajminutni zamik v različnih letnih ča­sih. To je pravilno pripisal večji razdalji do Zemlje in posledično končni hitrosti svetlobe, ki jo je ocenil na 225.000 kilometrov na sekundo. Že res, da se je malo uštel, saj je hitrost v vakuumu skoraj 300.000 km/s oziroma dobro milijardo na uro. Toda odkritje je bilo prelomno.
Še večjo revolucijo je povzročil Anglež Isaac Newton, ki je nadaljeval Italijanovo eksperimentiranje z raz­lično težkimi objekti. Kot uči šolska fizika, je ta veliki mislec zaslužen za matematičen opis vsega gibanja. Ne samo jabolk, marveč tudi planetov. On je bil tisti, ki je padanju predmetov in kroženju okoli sonca pripisal isti vzrok: silo, dotihmal poznano kot 'lastnost tež­kega', posihmal kot gravitacijo. Njegov zakon tež­nosti, četudi ne brezhiben, je zaradi preproščine še vedno temelj vsakdanje fizike. Pravi, da telesi med seboj privlači sila, ki je sorazmerna z njuno maso in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njima. Ni čudno, da Newtonov učbenik Philosophiae Naturalis Principia Mathematica (Matematična načela naravoslovja, 1687) priznavamo kot najpomembnejše znanstveno delo v zgodovini fizike.

S prostim očesom lepo vidni Jupiter je največje krožeče telo našega osemplanetnega sistema (Pluton zaradi svoje splošne bednosti od leta 2006 ni več polnopraven planet). Sodi med četverico plinas­tih popotnikov, zaradi česar je njegova masa kljub 1300 zemeljskim prostorninam le za 300 Zemelj. Volumen in masa Sonca sta, mimogrede, natanko tisočkrat večja od Jupitrove. Znameniti Jupitrov flek ni površinski vzorec, marveč gre za atmosferski pojav, nekaj desettisočkilometrsko anticiklonsko nevihto, ki tam divja že nekaj stoletij. Dodatna zanimivost je, da je Ganimed, največji od 63 Jupit­rovih satelitov, večji od Merkurja.

Zgodba nebes objavljeno: Joker 200
marec 2010


sorodni članki