Revija Joker - Zgodba nebes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zgodba nebes

Fizika pomeni narava
Praoče fizike in eden prvih razlagalcev vesolja je bil Aris­totel (4. stoletje pr. n. št.), ki je ob zrtju v nebo prišel do sklepa, da je Zemlja očitno pri miru, vrti pa se nebesni svod. Od tod izhaja tako imenovan geocentrični model prostora z Zemljo v središču. Za znamenitega filozofa naravoslovje za razliko od politike sploh ni bila praktična veda. Po njegovem je bilo treba le enostavno opazovati in logično razmišljati. Na sre­čo človeštva so nekateri misleci vseeno opravljali tudi meritve in eden takih je bil starogrški matematik Eratosten, živeč v tretjem stoletju pred Kristusom. Ker so takrat pri spremljanju lune na nebu in ladij na obzorju že dognali, da je Zemlja okrogla, je s Pitagorovimi obrazci in razmerja med kotom sence na dveh krajih izračunal zelo natančen obseg planeta. Iz tega podatka in merjenja luninega gibanja čez Zemljino senco je nato na preprost način ocenil velikost satelita, od tod do razdalje do lune pa je bilo le še dva po­dob­na pravokotna trikotnika daleč. Rezultat je bil dob­rih 320.000 kilometrov, torej od oka petina premalo, vendar je bil to za tisti čas in metodo 'čez palec' izjemen dosežek.

Vsaka čast starodavnim učenjakom. Eratosten, živeč v Aleksandriji, je vedel, da je v mestu v južnem Egiptu nek globok vodnjak, kjer enkrat letno Sonce posije vse do dna (temu danes pravimo, da je v nadglavišču). Tedaj je senca pod kotom nič. Zato je ob istem času izmeril senco v svojem kraju in, poznavajoč razdaljo med mestoma, z rabo osnovnošolske trigonometrije izračunal Zemljin obod.

V starem veku še niso vedeli, kaj zvezda je, a so si z njimi znali pomagati tako pri določanju časa kot pri navigaciji. Natančne zvezdne karte so izdelali že Babilonci, ki so obenem odgovorni za temelje astrologije, torej za razdelitev neba na dvanajst znamenj in razlago njihovih vplivov. Toda staroveški opazovalci noč­ne­ga neba so v množici lučk, ki so se gibale predvidljivo in enovito, odkrili pet pik, ki so potovale vsaka po svoje in nadvse kaotično. Grki so jim rekli planeti, v prevodu popotniki, in jih poimenovali po svojih bogovih: Hermes, Afrodita, Ares, Kronos ter Zevs. Dandanašnji jih poznamo pod rimskimi ustreznicam

Zgodovina vesoljeslovstva praviloma niza le evropske in kasneje ameriške znanstvenike oziroma njihova odkritja. S tem se dela velika krivica arabs­kim, indijskim in kitajskim astronomom, ki so neka­tere nebesne pojave študirali in dokumentirali dosti prej. Zlasti za časa tisočletnega srednjega veka, ko je Evropa ždela v precejšnji temi. Ker je po Koranu Alah prižgal zvezde, da služijo ljudem, je islamski svet poudarjal njihovo preučevanje.
i: Merkur, Venera, Mars, Saturn in Jupiter. Kasneje, še vedno v prepričanju, da smo v središču vsemirja, je astronom Ptolemaj celo zrisal njihove natančne poti v obliki zank ali epicikloid, kar je bil kljub popolni zmoti vrhunski matematični dosežek.
Po padcu Rima je Evropa obtičala v temnem veku kulturne in znanstvene stagnacije. Navzlic določenim idejam o heliocentričnem vesolju, takem, katerega središče je Sonce, je antični model ostal uraden vse do renesanse. Zdrava pamet je velela, da bi premikanje tal občutili in da se vendarle očitno vse vrti okoli nas. Poleg tega so takrat gravitacijo razlagali tako, da reči privlači središče vesolja. Tudi Cerkvi se je zdela taka teorija edina sprejemljiva, saj je Bog vendarle izdelal človeka po svoji podobi in ga postavil v sredino stvarstva. Naposled je temelje te teorije zamajal poljski učenjak Nikolaj Kopernik, ki je na podlagi spoz­nanj arabskih zvezdogledov naredil natančno študijo mo­dela s Soncem na sredini. Ugotovil je, da poti plane­tov glede na Zemljo, ki jih je 1300 let prej izračunal Ptolemaj, v tem primeru še vedno držijo, le da se vsa telesa gibljejo po preprostih krožnicah. Na tak način je šest planetov pravilno razvrstil v prvi zemljevid oson­č­ja. Kopernik je obenem pravilno opisal Zemljino gibanje okoli lastne osi in zaključil, da se nebesa ne vrtijo, mi se. Ker se je bal cerkvenega besa, je zbirko O gibanju nebesnih krogel izdal šele na smrtni postelji, leta 1543. Čeprav gresta Poljaku dandanašnji čast in slava za prvi konkreten približek resničnosti, v tistem času zaradi svoje nepoznanosti, slabih pisateljskih veščin in nazadnjaških sil ni bil deležen pozornosti.

Cerkvi je bil antični model vesolja z Zemljo v središču in nekaj sferami naokoli pogodu. Zunaj zadnje krogle je bilo namreč veliko prostora za nebesa in pekel.

Zgodba nebes objavljeno: Joker 200
marec 2010


sorodni članki