Človek se ozira v nebo, od kar mu hrbtenica to dopušča. V prvi vrsti ne s filozofs­kimi vprašanji, od kod prihaja in kam gre, marveč predvsem iz preživetvenih razlogov. Od zgoraj namreč prihajata voda in toplota, potrebščini, ki omogočata in krojita življenje. Sčasoma je pametnim glavam pradavnine pos­talo jasno, da vzorec nočnega neba in pot Sonca nis­ta naključna, temveč nosita informacijo, kdaj sejati, kdaj žeti in kdaj pripraviti ozimnico. Tako so nastali prvi inštrumenti za branje nebesnih znamenj, kakr­šen je Stonehenge. Kajpakda si je vsaka civilizacija po svoje tolmačila ureditev in sile narave ter praviloma oboje pripisovala vse sorte božanstvom. Tudi v an­tiki, ko je razum pričel dobivati veljavo napram vraževeri, so bili odgovori na vesoljna vprašanja prej mešanica mitologije in bistroumja kot empiričnih pos­kusov ter dokazovanja. A vseeno so se začele po­javljati razlage, ki so bile na kakovostno višjem nivoju od ognjene kočije boga Helija.