Revija Joker - Mafija

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mafija

Srečni Čarli Luciano
Salvatore Lucania se je po prihodu v Ameriko iz Palerma v rani mladosti pridružil bandi Five Points, kjer se je največ družil z židovskimi prestopniki, kakršna sta bila Meyer Lansky in Benjamin Siegel, kasneje poimenovan Bugsy. Ko je postal polnoleten, si je spremenil ime v Charles Luciano in si po uspešnem 'preživetju' hudega pretepa nadel še nadimek Lucky. Ker je imel glavo na pravem mestu, se je prebil do samega vrha, najprej pod Masserio, nato še pod Maranzanom. Ko se ga je slednji ho

Lucky Luciano ob Božiču leta 1933, ko pitje alkohola ni bilo več prepovedano.
tel odkrižati, sta ga Lucky in Vito Genovese prehitela. Z Maranzanovo smrtjo na večer 10. septembra 1931 je umrla tudi stara, sicilijanska mafija v Ameriki. Urbana legenda pravi, da je dal Luciano tisto noč pobiti prek štirideset starih mafijozov po vsej državi, vendar je 'the night of sicilian vespers', kot se je pravljica imenovala, izmišljena. Dejstvo pa ostaja, da je Lucky stopil na čelo sindikata, organizirani kriminal prelevil v kriminalno organizacijo, ki je segala od Atlantika do Pacifika, in tako postal največji in najvplivnejši mafijski šef vseh časov. Caponov Chicago je bil proti njegovemu kraljestvu manjši vrtiček. Ob Luckyju so stali tako pomembni Italijani (Carlo Gambino, Vito Genovese, Frank Costello, Joe Bonnano, Albert Anastasia) kot Židje, katerih poslovno žilico je Lucky zelo cenil (Meyer Lansky, Bugsy Siegel, Louis Lepke...).
Kljub temu, da je Lucky mafijo spremenil v poslovno panogo, se je dobro zavedal, da moči v njegovi branži ni brez sile. Tako je prišel na idejo, da spremeni v posel tudi to področje. Ustanovljena je bila skupina elitnih morilcev, ki je delovala kot samostojno podjetje znotraj sindikata. Murder Inc., kot se je telo imenovalo, je bila bržkone največja mafijska zanimivost. Umor je lahko naročil kdorkoli znotraj mafije in morilci, zlasti Židje, so ga vedno uspešno izvedli (zaradi etnične pripadnosti 'zaposlenih' so ekipi

Tiralica za enim najbolj znanih morilcev Murder Inc., židom Louisom Lepkejem. Louis je bil najpomembnejši član sindikata, ki je svoj konec storil na električnem stolu zloglasnega zapora Sing-Sing.
rekli tudi Kosher Nostra). Do leta 1940, ko je oblastem uspelo za zapahe in na električne stole poslati precejšnje število pripadnikov te podfirme, je Murder Incorporated opravil več kot tisoč nalog. A imeli so kodeks: pobijali so se le med seboj. Nobenih policistov, agentov, tožilcev ali novinarjev.
Lucky Luciano je domoval v njujorškem hotelu Waldorf Astoria, od koder je nadziral nečedne posle, osebno pa se je najbolj angažiral v prostituciji. Samo v svojem mestu je postavil okoli dvesto bordelov, ki so mu nosili večji dobiček kot katerokoli drugo bavljenje. Toda Charles se ni ničesar naučil iz napak predhodnikov in tudi njega je sčasoma prevzel pohlep po vedno več. Če bi tedaj vedel, da bodo prodajalke mesenih naslad, ki jih je navkljub dobičku drugače silno zaničeval, njegova poguba, bi se do njih lepše obnašal. Tako pa je okoli dva tisoč punc izkoriščal, kot se je le dalo, kar se mu je maščevalo. Ko so pričele oblasti sredi tridesetih let graditi obtožnico proti Luckyju, so mu ravno pričanja prostitutk zabila žebljico v krstico. Ironično je bilo, da je bil v končni fazi obtožen le zaradi zvodništva, kajti pri ostalih poslih mu niso mogli do živega. A kakorkoli že, leta 1936 je dobil (za dokazane zločine nepravičnih) trideset let zapora, poslali so ga v najhujši zapor Dannemora, s čimer pa se njegov vpliv ni končal.
Pravni Charlesov naslednik je bil Vito Genovese, katerega šefovanje pa je bilo kratko, zakaj zaradi obtožbe umora je že 1937 pobral šila in kopita na rodno Italijo. Tam mu je navzlic očitni mafijski pripadnosti uspelo prepričati fašistične oblasti, da je Mussolinijev simpatizer, kar je med drugim izkoristil tako, da je pričel s kokainom oskrbovati sina italijanskega zunanjega ministra.

Mafijcem priljubljena mesta za sestankovanja (in medsebojne atentate) so bile italijanske restavracije. Navada je bila, da se med (dolgim) obedom ni govorilo o poslu.

Naslednji v vrsti za prestol ameriškega zločinskega sindikata je bil Frank Costello, ki je bil mafijec drugačne sorte. Bil je pameten, uglajen in šarmanten, imel je velik vpliv med politiki, v policiji in celo v FBIju. Ni čudno, da se je pojavil celo na naslovnici revije Time. Costello je imel veliko svojih poslov, legalnih in ilegalnih, zato je bila njegova vloga dona manj dejavna kot Luckyjeva. Vendar to podšefov ni motilo, saj so imeli zaradi tega bolj proste roke in nenazadnje so bile Frankove odločitve vedno v dobrobit posla.

Mafija objavljeno: Joker 110
september 2002