Zadnja desetletja
Lucky Luciano navzlic ponovni deportaciji v Italijo ni spustil poslov iz rok. Nasprotno, organiziral je heroinsko pot, ki je turški opij vodila v libanonske predelovalnice, kjer so ga predelali v morfij in poslali v laboratorije na Siciliji in v francoskem Marseillu, od koder je beli prašek romal prek luže na Kubo ali na Florido.

Lucky je vse do smrti ohranil vpliv v sindikatu, dasiravno je bil deset tisoč kilometrov stran.

V New Yorku je bilo tačas vroče. Vito Genovese je na vsak način hotel postati glavni šef sindikata, zato je najprej odstranil Costellova pomagača Morettija in Anastasio, nakar se je spravil še na Franka, vendar ga je uspel samo raniti. Costello in Lansky sta se mu s privoljenjem Luckyja maščevala tako, da sta ga poslala v policijsko past in Vito je bil zaradi poslov z mamili obsojen na petnajst let ječe, kjer je leta 1969 umrl. Ker se je Frank Costello upokojil, je postal poglavar najmočnejše družine v državi Carlo Gambino, stari Luckyjev prijatelj. Luciano tega ni dočakal, ker je leta 1962 umrl v Neaplju zavoljo kapi.

Castellanova smrt je bila zadnji veliki, javni mafijski obračun v Ameriki. Morilcev niso dobili, a naročnik je bil znan.

Z odhodom večine mafijozov iz generacije z začetka stoletja se je mafija zopet pričela spreminjati. Starih vrednot domala ni bilo več, vojne med družinami so divjale in podjetnejši šefi so pričeli čedalje več vlagati v pošteno poslovanje, medtem ko so se na ulicah umikali novim etničnim skupnostim, predvsem črncem in hispancem. Eden takih je bil Big Paul Castellano, ki je nasledil Gambina. Big Paulie sicer ni nasprotoval kakšni nasilni odstranitvi nasprotnika tu in tam, vendar navsezadnje ni verjel v pretirano nasilje. Bil je na čelu velikega gradbenega podjetja in je raje skrbel, da so nebotičniki v New Yorku lepo uspevali, kot za družins

Eden od vzdevkov Johna Gottija je bil Dapper Don (fini don). Prislužil si ga je z vedno brezhibno zunanjostjo. Po sodbi je svoje posle upravljal iz zapora, dokler ga ni letos premagal rak.

ke posle. Povsem je pozabil na svoje korenine tudi pri varnostnih ukrepih, kar ga je leta 1985 stalo življenja. Ubiti ga ni dal nihče drug kot njegov konkurent John Gotti. Bil je pravi zvezdnik med mafijci in po obnašanju (vsakodnevni obisk brivca, drage obleke, medijska pozornost) je bil bolj kot kdorkoli drug podoben Alu Caponu. V sedmih letih predsedovanja ameriškemu mafijskemu sindikatu mu je uspelo še utrditi že tako najmočnejšo družino Gambino in kdo ve, kako bi se stvari odvijale naprej, če ga ne bi leta 1992 po dolgih in medijsko odmevnih procesih obsodili na dosmrtni zapor. Teflonski don, kot so ga oklicali mediji, ker se ga obtožnice niso prijele na enak način, kot se olje ne prime teflona, je 11. junija letos umrl. A sindikat živi dalje. Pet njujorških družin, ki jih je davnega leta 1931 začrtal Maranzano, še vedno obstaja in četudi je večina vej pričela z legalnimi udinjani, se vedno najdejo posamezniki z drugačnimi namerami. Vendar gangsterčki, ki jim šola in delo ne dišita, niso mafija. Oblasti bolj skrbi poslovni kriminal, umazane investicije, pranje milijonov umazanih dolarjev in nenazadnje nezakonito poslovenje prek interneta. Ampak to je že sedanjost, ki je daleč od oslov in oliv ...

Ulični prizor iz sicilskega mesta Corleone, ki je znano po tem, da je imelo največji delež mafijcev. Od devetih navidez nemočnih starčkov jih ima gotovo polovica mafijsko preteklost, najmanj eden izmed njih pa ima še danes niti v rokah.

Kaj pa Sicilija? Po vojni, ko je podzemlju s pomočjo Američanov zavladal don Vizzini, je bila ureditev še vedno zelo fevdalna. S šefovo smrtjo leta 1957 pa so se pričeli mladi mafijozi zgledovati po ameriških kolegih in organizacija se je iz tradicionalne kmečke počasi prelevila v podjetniško, ki je pištole zamenjala za pretakanje umazanega denarja. Otok se je znašel v stiskalnici, saj ga je mafija pošteno izžemala na vseh področjih, od preprodaje nepremičnin prek vpliva na gospodarstvo do kraje denarja, ki ga je za modernizacijo Sicilije namenil Rim. V letih 1985 in 86 so se zato pričeli velikanski protimafijski procesi, ki so v zapore poslali nekaj sto pripadnikov. Toda hobotnice to ni ustavilo. Močno lovko je stegnila na sever, kjer se je mafija s priseljenci razširila kot epidemija. Danes pravijo, da je več sicilijanske mafije v Milanu kot na jugu.
Dasiravno so policisti razkrili nemalo navez in korupcije, mafije v osemdesetih niso uničili, s čimer so se hvalisali politiki. Maščevanje je prišlo 23. maja 1992. Sodnika Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, največja borca proti organiziranemu kriminalu, sta se s tremi spremljevalci peljala po avtocesti v Palermo, ko je silovita eksplozija dvignila avto več kot petdeset metrov v zrak. Od lancie theme in potnikov ni ostalo nič razpoznavnega. To je bila vojna napoved mafije italijanski vladi. Svarilo ene od glavnih prič Falconeju se je uresničilo: "Ne pozabite, da računov z mafijo ne boste nikoli poravnali." Za atentatom je stal don Toto Riina, capo Sicilije.

Venci na avtocesti proti Palermu označujejo mesto, kjer je sodnik Giovanni Falcone izgubil boj proti mafiji. V spomin so po njem poimenovali glavno letališče na Siciliji.

Italijanske oblasti so lani odgovorile z dvainpetdesetimi doživljenjskimi obsodbami za mafijce, vključno s Totom Riino in njegovim sinom Giovannijem. Vendar se preiskovalci dobro zavedajo, da je mafija še kako živa, le igralci se menjajo.
Po ocenah sicilijanska mafija v Evropi obrne kar 50 milijard dolarjev letno.