Operacija podzemlje
Nemške podmornice so v prvih letih vojne desetkale ameriško pomoč Evropi. Nemci niso pluli po Atlantiku in torpedirali naključnih mimoidočih tovornjač, marveč so bili o plovbah precej dobro obveščeni. Nobena skrivnost ni, da so imeli nacisti svoje ljudi na dokih, od koder so signalizirali podmornicam, ki so bile parkirane pred New Yorkom. To je CIA zelo dobro vedela, vendar so se oblasti hkrati zavedali, da zadevi niso kos. Lucky se je iz zapora ponudil, da pomaga, saj je imela mafija pod nadzorom prav vsa pristanišča. Oblasti so omahovale, ker jim pečanje z največjim gangsterjem ni dišalo. Podzemlje jim je zato dalo lekcijo, katere resnica je prišla na dan šele dve desetletji kasneje.
Ameriška mornarica je v začetku 1942 za vojaško službo preurejala francosko potniško križarko Normandie. Z ladjo so imeli velike načrte, saj je bila zaradi hitrosti težja tarča za podmornice in zatorej idealna za prevoz vojakov čez ocean. A svoje prve plovbe ni nikoli dočakala, saj so jo Luckyjevi ljudje 11. februarja zažgali. Niso je hoteli močneje poškodovati, le ustvariti dozdevno nemško sabotažo. Toda smola je hotela, da so jo gasili tako zavzeto, da se je zaradi prevelike količine vode čezoceanka enostavno prevrnila. Toda uspeh je bil zato tolikanj večji. Predstavniki vojske, prepričani, da imajo v pristanišču cele čete prihuljenih Švabov, so Luckyja hipoma premestili iz najstrožjega zapora v najbolj blagega, od koder je imel vse možnosti za komunikacijo s svojimi ljudmi. V zameno za pomoč so mu obljubili prostost z izgonom, s čimer se je Luciano strinjal. Stekla je velika operacija, ki jo je ameriška vojska poimenovala Operation Underworld.

Žalosten pogled za prevrnjeno križarko Normandie.

Mafija je obalo očistila nemških špijonov, kar pa je bil šele prvi korak obsežne pomoči. Drugi, pomembnejši del naveze je prišel leta 1943, ko so zavezniki načrtovali napad na Sicilijo. Luckyjeva zveza z otokom je močno pripomogla k izdelavi poteka akcije, saj so čez Atlantik pridno prihajali podatki o nemško-italijanskih vojaških silah, predvsem o položajih težkih topov. Zaradi tega so ameriške čete ob izkrcanju 10. julija utrpele znatno manjše izgube. Generalu Pattonu so lokalni mafijci po naročilu iz Amerike pomagali, kjer se je le dalo, posebej pri odkrivanju minskih polj in iskanju poti čez sicilsko hribovje. 17. avgusta je bila Sicilija osvojena in čez noč so mafijozi, ki so dolga leta Mussolinijeve vlade ždeli v zaporih ali se skrivali, zopet prišli na oblast. In to dobesedno, kajti Američani so na hitro sestavili prehodno sicilsko vlado in imenovali župane, pri čemer so izbirali samo antifašiste, kar so bili zajamčeno vsi mafijci. Don Calogero Vizzini je na tak način postal prvi povojni sicilijanski capo di tutti capi. Vito Genovese se je v vojnem kaosu prav tako dobro znašel. Vojska ga je najela za uradnega prevajalca, kar je izkoristil in pričel s širokim črnoborzijanstvom z opremo in hrano, ki so je vojaki prinesli v izobilju.
Po vojni je Italija sprostila pritisk na mafijo zaradi pomoči zaveznikom. V tem obdobju se je tudi okrepila povezava med mafijo in socialnimi demokrati, da bi skupaj nastopili proti vetru z vzhoda, boljševizmu. Zaradi tega še dvajset let po vojni niso sprejeli nobenega konkretnega protimafijskega zakona.