Revija Joker - Pod čelado

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Pod čelado

Kajje enoslednik
Enosledniki, kot Zakon o varnosti v cestnem prometu (ZVCP) imenuje skiroje, bicikle, razne mopede, skuterje in motocikle, so pri nas izključno sezonski pojav. Pojavijo se spomladi, tam nekje konec marca, in vztrajajo do oktobra, redki dlje. Delimo jih po motociklističnih razredih, ki jih v osnovi določata gibna prostornina (velikost motorja, ki jih poganja) in namembnost. Podrobnejšo razvrstitev si bomo ogledali kasneje. Vsak enoslednik na motorni pogon je, brez izjeme, sestavljen iz dveh koles, motorja z izpuhom in posode za gorivo, okvirja, krmila ter sedeža. Osnovo motocikla tvori okvir, navadno izdelan iz jeklenih cevi oziroma, pri dražjih in hitrih motociklih, zvarjen iz posebnih aluminijastih kosov (takemu pravimo box ali škatlast okvir). Na okvir so pritrjeni motor, prednje vilice ter zadnja nihajka z blažilnimi elementi - in v temelju je to vse. Vsi ostali sestavni deli (svetila, merilniki, prtljažnik...) so tej osnovi zgolj dodani ali tudi ne.

Ker je motocikel enosledno in relativno zelo lahko vozilo, ima v primerjavi z avtomobilom motor precej manjših mer, čeprav sta si tehnično precej sorodna. Nekako tako, kot se 'razlikujeta' PC in prenosni računalnik. Pri motociklih poznamo dvotaktne in štiritaktne motorje, ki so zračno, vodno ali oljno-zračno hlajeni, opremljeni s padotočnimi uplinjači ali z elektronskim sistemom vbrizgavanja goriva in s tremi rešitvami prenosa motorne moči do zadnjega kolesa. Izjema je solex, kjer motorček neposredno poganja prvo kolo. Prva in najbolj razširjena rešitev je pogon prek verige, kjer sta pogonski zobnik in tisti na kolesu povezana s členasto verigo. Z rednim mazanjem lahko veriga celo pri najmočnejših motociklih zdrži kake štiri sezone, njena slabost pa je raztezanje, saj sčasoma postane predolga in jo je treba zamenjati, da s preskakovanjem ne poškoduje zobcev na zobnikih. To rešitev uporabljajo pri vseh razredih motociklov, od mopedov do superšportnikov. Dolgotrajnejša rešitev je prenos motorne moči prek kardanske gredi. Običajno gre za zaprt sistem, na katerega zunanji dejavniki (prah, voda, pesek) nimajo vpliva. Motorna moč se tu prek vrtljivega droga, blažilnih elementov in členkov prenaša na zadnje kolo. Rešitev uporabljajo predvsem pri večjih potovalnih motociklih; skoraj pri vseh svojih izdelkih jo takisto žegna BMW. Slednji je ponovno vpeljal tudi prenos moči prek jermena, s čimer se ponaša novi BMW F650 CS, ena od različic priljubljenega endura F650 GS.
Najbolj navdušujoči del na motocikla pa je seveda motor. Ta v tehničnem pogledu povsem sledi lastnostim avtomobilskega, čeprav je manjših mer in pri primerljivi gibni prostornini običajno nekajkrat močnejši. Štiritaktni ima, tako kot avtomobilski, ventile, odmične gredi, zračni filter, elektroniko za vbrizg goriva, katalizator in podobno, le da je precej zmogljivejši. Najmočnejši stroji tako pri litru gibne prostornine zmorejo moč okoli 150 KM in premikajo le kakih 190 kilogramov težak motocikel, medtem ko avtomobilski sorodniki (brez turbinskega polnilnika) izpljunejo okoli 60 KM in morajo pri tem potiskati vsaj tono težak avtomobil!

Pod čelado objavljeno: Joker 106
maj 2002


sorodni članki