Revija Joker - Kursk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kursk

Stalingrad
Feldmaršal Bock se je dvajsetega oktobra po težkem spopadu pri Smolensku ustavil slabih šestdeset kilometrov pred Moskvo. Začel se je množični eksodus prebivalstva, saj sta v mesecu dni pobegnila dva milijona ljudi. Pri tem je Stalin ukazal preseliti vsa ministrstva v devetsto kilometrov oddaljeni Kujbišev, čeprav je sam ostal v Kremlju. Nemci so še napredovali in se Moskvi približali do te mere, da so lahko videli vodni stolp Himke. Stalin je obrambo mesta poveril maršalu Georgiju Žukovu, ki ga kot stratega zgodovinarji uvrščajo med največje generale tistega časa. Žukov je zbiral svoje sile in čakal na rešilno pomoč zime, ki je že trkala na vrata. Zato so se pred Moskvo izmenjevale velikanske plohe in sneg, kar je onemogočalo uspešne napade Nemcev. Hitler pri tem ni dovolil vkopavanja in izgradnje zimske frontne

Bitka za Stalingrad je bila podrejena taktiki, ki so jo vsilili Rusi pod vodstvom generala Čujkova. Od hiše do hiše je potekal srdit boj mož na moža, mesto je bilo popolnoma uničeno, na koncu pa so vendarle klonili Nemci.
črte, ampak je pritiskal, da napad končajo pred zimo. Dnevi so minevali, temperature so se spuščale do minus štirideset stopinj Celzija, Nemci pa so vse teže napadali. V tankih je zmrzovala nafta, tako da so oklepniki žalostno ostajali na mestu. Šestega decembra je Žukov s sto divizijami sprožil protiofenzivo in presenetil premražene ter demoralizirane nemške vojake. Moskva je bila rešena.
Medtem se je začelo nemško obleganje Leningrada, toda feldmaršalu Leedu ni uspelo streti odpora prebivalcev. Rusi so celo prenesli topove s stare križarke Aurora na mestno obzidje ter z njimi obstreljevali Nemce. Čeprav je Wehrmacht mesto napadal do sredine leta 1943 in je pozimi od mraza in lakote dnevno umrlo do 4.000 ljudi, nemški škorenj ni stopil v Leningrad. Medtem je Rundstedt zavzel Kijev, njegov naslednik Walther von Reichenau pa nato vso Ukrajino. Devet mesecev so Nemci oblegali Sevastopol in ga na koncu s pomočjo letalstva in velikega oblegovalnega topa Dora tudi zavzeli, nakar so se usmerili proti Kavkazu, ki je bil bogat z nafto, nujno potrebno za napredovanje. Hitler je v direktivi št. 45 kot cilja ofenzive v letu 1942 določil Kavkaz in Stalingrad, mesto ob Volgi.

Za napad je izbral šesto armado s 300.000 vojaki pod poveljstvom generala Friedricha von Paulusa, ki je z ofenzivo pričel julija. Poveljnik mestne obrambe je bil Žukovu podrejeni general Vasilij Čujkov, tisti človek, ki je na koncu vojne sprejel vdajo Berlina. Čujkov je dal minirati vsako poslopje v mestu, odredil ostrostrelske in bojne skupine ter na ta način mesto razbil na nešteto majhnih postojank. Do srede septembra so Nemci sicer prodrli v mesto, a so se tam soočili z gverilsko taktiko branilcev. Od hiše do hiše, od sobe do sobe so potekali zagrizeni boji in Stalingrad je postal sinonim za pekel. Podnevi in ponoči so treskale bombe in regljale strojnice, še živali so panično bežale iz tega pekla v Volgo ter skušale splavati na drugi breg. Medtem ko se je Čujkov srdito upiral, je Žukov zbral množične okrepitve in devetnajstega decembra začel obkoljevalni manever. Čez štiri dni je bila velikanska von Paulusova armada v pasti in nemški general je v Berlin zaprosil za umik. Hitler je to odklonil in ga celo imenoval za feldmaršala, vendar se je moral 31. januarja 1943 von Paulus vdati, skupaj s sestradanimi in premrlimi 91.000 možmi. Imenovanje von Paulusa pa je dvignilo veliko prahu, saj so Rusi tako ujeli še večjo ribo.
Do tega trenutka so omenjene bitke precej utrudile nemške sile in vrsta porazov je izničila njihovo slo po osvajanju. Stalingrajska polomija je bila uvod v zadnjo veliko bitko, ki je dokončno zasenčila zlate čase nemškega vojaškega stroja, saj se je ravno v tistem času končevala tudi afriška odiseja. Nemci tega niso slutili, a čakala jih je še ena, tokrat usodna in največja bitka na vzhodni fronti.

Kursk objavljeno: Joker 105
april 2002