Revija Joker - Kursk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kursk

Afrika je padla
Poleti leta 1942 je Churchill odletel v Kairo, da bi pred srečanjem s Stalinom pretehtal položaj. Na Auchinleckovo poveljniško mesto vseh srednjevzhodnih sil je imenoval generala sira Harolda Alexandra, za poveljnika osme armade pa petinpetdesetletnega generalporočnika Bernarda L. Montgomeryja. Monty, kot so ga vojaki imenovali, je bil osovražen med oficirji, izredno domišljav in discipliniran človek, očaran nad lastnimi dovtipi. Glasno je zagovarjal le dve zlati vojaški pravili: 'Nikoli ne napadi Sovjetske zveze. Nikoli ne napadi Kitajske.' Vedno je nosil baretko z dvema značkama, ki je postala njegov zaščitni znak, in pogosto je obiskoval vojake na fronti, kar mu je dvigovalo priljubljenost. Zaradi njega so britanski vojaki za svojega sprejeli žaljivi vzdevek 'puščavske podgane' in ko so mu naposled izpolnili željo, da pridobi premoč v orožju, se je svojim šefom zahvalil z dokončno zmago Britancev v Afriki. V pisarno si je na mizo namestil Rommlovo sliko in z značilno domišljavostjo razložil: 'Dajte mi tri tedne in porazil bom Švaba. Dajte mi mesec dni in pregnal ga bom iz Afrike.' V resnici je potreboval dva meseca, da je sploh zbral zadovoljivo vojaško silo. Usoda je tako postavila nasproti dva sposobna in karizmatična generala, ki sta imela odločiti izid velike vojne v Afriki kakih sto kilometrov zahodno od Aleksandrije, v pustem in brezvodnem kraju, ki se imenuje El Alamein. S severa so britanske enote ščitile ladje na sredozemskem krilu, na jugu je območje zapiral neprehoden skalnat kanjon, imenovan Katarska depresija. Bojišče je predstavljal zgolj ozek prehod, pokrit s skalami, ki ni dovoljeval vkopavanja vojakov in puščavske taktike bojevanja, torej hitrih in širokih obkoljevalnih manevrov, ob čemer je bil za nameček še gosto posut z minami. Rommel je želel hitro udariti skozi to strateško pomembno ožino, kar bi omogočilo močnim nemškim silam široko invazijo po dolini Nila. Osvojitev prehoda je postala odločilna za končno zmago.

Nemci so imeli med vojno strah vzbujajočo oklepno silo, z raznovrstnimi različicami srednjih in težkih tankov. Na fotografiji je kolona elefantov, ki je izpeljanka težkega tigra. Elefanta/ferdinanda je razvil Porsche.
Rommel je pred svojim velikim udarcem na Aleksandrijo in Nil odpotoval na dopust in počitek v nek nemški sanatorij, Monty pa je medtem zbiral sile. Zjutraj 23. oktobra 1942 je bilo naposled vse pripravljeno. Britanci so začeli z veliko ofenzivo in z vso ognjeno močjo udarili po šibkejših nemških silah. Zvečerilo se je že, ko je lahko britanska pehota očistila minska polja in skozi so zagrmeli britanski tanki. Strli so obrambne vrste Nemcev in se usmerili proti zahodu. Rommel je takoj pripotoval v Afriko s Hitlerjevim ukazom, da morajo vztrajati do smrti. Enak ukaz je Hitler kasneje izdal generalu Friedrichu von Paulusu pri Stalingradu. Rommel ukaza ni izpolnil, temveč je po devetih dneh srditih bojev odredil organiziran umik vseh enot. Kljub temu, da je za zaščito uporabljal italijanske sile, je na begu izgubil okoli 60.000 mož in veliko težkega orožja, preden mu je uspelo vzpostaviti kolikor-toliko trdno obrambno linijo. Osmega novembra pa je prišla novica, da so se zavezniške sile izkrcale v francoski severni Afriki, ko se je začela operacija 'Bakla' pod poveljstvom ameriškega generalporočnika Dwighta D. Eisenhowerja. Pri uspešnem izkrcanju v Maroko in Alžirijo je sodelovalo 23.000 Britancev in 84.000 Američanov. Rommel je bil obkoljen, vendar se je uspel premakniti v Tunizijo, ker je računal, da bo zaradi bližine Sicilije bolje zavarovan.
Do marca 1943 je Nemcem še uspevalo kljubovati močnejšemu nasprotniku, nakar je postalo jasno, da bodo poraženi. Hitler je Rommla odpoklical in 23. aprila se je začel zadnji zavezniški napad. Montgomery je iz Libije prodrl v Tunizijo, enako so storili Američani z zahoda. Sedmega maja sta klonila Tunis in Bizerta in še zadnja smer nemškega umika proti rtu Bon je bila presekana. Afrika je padla. Nemci in Italijani so imeli v Afriki 349.206 mrtvih ali ujetih vojakov in so izgubili okoli 200.000 ton vojaškega materiala. Še pomembneje je, da so sile Osi približno v tistem času izgubile tudi bitki pri Stalingradu in Guadalcanalu, vsi trije porazi pa so pomenili prelomnico v drugi svetovni vojni. Od takrat dalje se je vojna sreča dokončno obrnila v prid zaveznikom.
Napad na Sovjetsko zvezo
Čeprav je bila vojaška zveza med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, tako imenovani 'pakt o nenapadanju', zgolj slepilo za nekatere sovjetske vrhovne politike in vojaške vodje, je nemški vojaški stroj zadnje lahkoverne privržence te naveze brutalno streznil šele zgodaj zjutraj 22. junija 1941, ko se je več kot dvesto petdeset divizij pognalo čez sovjetske meje vse od Arktičnega oceana do Črnega morja. Začelo se je izvajanje direktive 21 z naslovom 'Operacija Barbarossa', tako poimenovane na čast srednjeveškemu nemškemu cesarju, ki je na vzhodu izboril velike zmage. Načrt je bil vreden tako velikopoteznega človeka, kot je bil Hitler. Za napad je nemški vojaški stroj v relativni tajnosti zbral velikansko bojno moč. Z nemškimi vojaki so sestavili 207 divizij, od tega petindvajset oklepnih z blizu 7.000 tanki, k temu pa dodali še petdeset 'pomožnih' divizij, sestavljenih iz finskih, romunskih in madžarskih vojakov. Fronta je bila raztegnjena prek tri tisoč kilometrov in je bila z nemške strani strnjena v tri osnovne udarne kline. Prvi, pod poveljstvom feldmaršala Wilhelma von Leeba, je imel za cilj osvojiti Leningrad. Drugega je neposredno vodil feldmaršal Fedor von Bock, ki bi moral vkorakati v Moskvo, medtem ko je bil tretji usmerjen v Ukrajino in mu je poveljeval feldmaršal Gerd von Rundstedt.
Sprva so Nemci Rusom prizadejali velikanske izgube in relativno hitro prodrli globoko v osrčje države, saj so Rusi do septembra izgubili že 2,5 milijona vojakov, 22.000 topov, 18.000 tankov in 14.000 letal. Samo pri Kijevu so Nemci zajeli prek 200.000 in pri Smolensku 348.000 mož. Vendar je odpor postajal vse trši, saj so bili Nemci izredno surovi do civilnega prebivalstva. Rusko vojaško vodstvo je bilo večinoma nesposobno in podrejeno starim vojaškim doktrinam, zato je Bock zlahka osvojil Minsk, prekoračil Berezino in se nameril proti Smolensku. Tačas je Leeb dirjal čez Baltik proti Leningradu, Rundstedt pa se kot na paradi sprehodil po Ukrajini.
Sredi julija pa se je nemški zagon ustavil. Velik človeški potencial (Rusi so lahko izgubljali ljudi v razmerju pet proti ena, a so bili še vedno številčnejši), partizanska taktika bojevanja iz zaledja kot podpora fronti in Stalinov ukaz, da pri umiku požgejo vse za seboj, so pričeli obrojevati sadove. Nemci so sicer osvajali ozemlje, vendar niso pridobivali potrebnih surovin, mest ali strateških položajev. V preseljenih tovarnah v Sibiriji so Rusi v neizmernih količinah izdelovali prehotno in težko orožje, tanke in letala, celo ženske so pred večjimi mesti kopale bojne jarke, da so vzpostavili obrambne črte. Hkrati je Stalin prevetril vojaško vodstvo in za vodenje enot izbral nekaj izredno sposobnih oficirjev. Dlje ko so Nemci prodirali, težje in dalj časa so oskrbovali posamezne ofenzivne kline. Dodajmo k temu konjenico 600.000 Kozakov, ki se je razdrobljena pojavljala v jutranji meglici iz gozdov, napadala Nemce in jim zbijala moralo, neverjetno topniško moč kalibrov od 76 do 406 milimetrov (samo pri Leningradu so imeli Rusi pet tisoč topov in katjuš) ter zavedno prebivalstvo, ki je v vsem pomagalo ruskim borcem, in vse jasneje je bilo, da je bil napad na SZ velika napaka. Pri Smolensku sredi poletja so Rusi v boj prvič vključili še svoj dodelani srednji tank T-34, ki je bil dokaj preprosto zasnovan, a zanesljiv in boljši od nemških tekmecev, predvsem pa so ga lahko izdelovali v velikih količinah, ki jim Nemci niso bili kos. Razmerje uničenih tankov proti novim se je tako pri Rusih pričelo obračati v korist slednjih, medtem ko so se Nemcem tankovske izgube že močno poznale. Do decembra 1941 so Nemci izgubili 743.112 vojakov, slabo četrtino vseh sil z začetka napada.

Kursk objavljeno: Joker 105
april 2002