Revija Joker - Kursk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kursk

Pomoč v Afriko
Za boljše razumevanje vzrokov, ki so vodili v poraz rajhovske Nemčije v Sovjetski zvezi, se je treba vrniti nekoliko nazaj v začetna leta velike vojne, v čas, ko so Nemci še povsod zmagovali in imeli dovolj vojaških sil za odpiranje novih in novih žarišč. Natančneje, velik vpliv na izid vojne na vzhodni fronti je imela pustolovščina na južnem delu Sredozemskega morja, v severni Afriki, ki je ob vrhuncu bojevanja potekala celo sočasno z napadom na Sovjetsko zvezo, na

Junak nemške vojske v Afriki je bil puščavski lisjak, feldmaršal Erwin Rommel, eden najsposobnejših strategov druge svetovne vojne.
dve veliki fronti razdeljena nemška moč pa je bila seveda bistveno oslabljena. Spor v Afriki, enega od velikih poglavij druge svetovne vojne, so pravzaprav sprožili Italijani. Ko se je vsesvetovni spopad začel, so Britanci v Egiptu zbrali dokaj veliko vojaško silo, ki so jo poimenovali 'armada na Nilu' in kateri je poveljeval enooki general sir Archibald Wavell. V resnici je bil gospod dokaj sposoben vojaški strateg in izreden pogajalec, čeprav mu zgodovinarji ne pripisujejo pretiranega pomena. S prihodom britanskih sil je Egipt, predvsem prestolnica Kairo, postal središče obveščevalnih dejavnosti vseh sprtih strani. Vohuni so se srečevali na družabnih dogodkih, resnične in lažne informacije so vsakodnevno izmenjevale strani in navidezno razkošje in mir sta varljivo vplivala na tamkajšnje ljudi. Vojna je bila nevarno blizu, česar se velika mešanica ras, narodov in prepričanj sploh ni zavedala. V Kairu so med drugim zasnovali znameniti pohod polkovnika Orda Wingata proti Italijanom, ki je v Etiopiji na prestol vrnil Haile Selassija; iz Kaira sta poletela britanska specialca, doskočila s padali na Kreto in tam drzno ugrabila nemškega poveljujočega oficirja; iz Kaira so organizirali zasedbo italijanske Somalije in strateško pomembne Eritreje na Rdečem morju. Tudi pregon nemških simpatizerjev iz Irana, Sirije, Iraka in Libanona lahko pripišemo Britancem v Kairu, takisto zasedbe Madagaskarja, Tripolitanije in Dodekaneza.
Najbolj so bili zaradi britanskih dejavnosti v Afriki strateško prizadeti Italijani, zato je Mussolini odločil, da si mora Italija povrniti nekdanja vplivna območja in obenem škorenj razširiti na ves jugovzhodni del Sredozemskega morja. Septembra 1940 je tako maršal Rodolfo Graziani z močnimi silami iz Libije prodrl globoko v Egipt in naslednje tri mesece je kazalo, da se bodo Italijani sprehodili čez državo, saj kakšnega večjega odpora britanskih sil ni bilo. Decembra pa se je v resnici začelo. Poprej omenjeni general Wavell je izdelal genialni načrt, ki ga je izpeljal s precej manjšimi silami od italijanskih. Italijane je pognal nazaj v Libijo in zabeležil prvo veliko zmago. V tistem času je zaradi grškega odpora neslavno propadla italijanska

Vojno v Afriki je začel Mussolini, ki je svoje osvajalske apetite najprej uspešno potešil v bojih s slabo oboroženimi beduini. Šele pri Britancih si je polomil zobe.
ofenziva na Grčijo in zmeda v njihovem glavnem štabu je bila popolna. To je znova izkoristil prav Wavell, ki se je odločil za sunek v Libijo. Slabo vodenim italijanskim silam je iztrgal vrsto utrdb in veliko količino vojaškega materiala, zajel je kar 130.000 mož z rdečebradim generalom Bergonzolijem vred in se ustavil šele globoko na libijskem ozemlju.
In kot se v resničnem življenju dostikrat pripeti, je ponižani Mussolini na pomoč poklical 'velikega brata'. Hitler je takrat sicer vso svojo pozornost osredotočal na Evropo, vendar pomoči strateškemu zavezniku ni odklonil. V Afriko je poslal svoj Fliegerkorps X, da bi okrepil delovanje italijanskega letalstva, in nemški oklepni korpus, ki mu je poveljeval eden najsposobnejših generalov druge svetovne vojne, Erwin Rommel. Rommel, Hitlerjev ljubljenec vse do zarote proti führerju, ko je bil prisiljen storiti samomor, je bil bister in bojevit poveljnik, ki je iz svojega tanka vedno poveljeval v prvih bojnih vrstah, kar je nemškim vojakom oklepnega 'Afrika Korps' močno dvigovalo moralo. Zaradi kasnejših vojaških uspehov v Afriki si je pridobil vzdevek 'puščavski lisjak' in čin feldmaršala, užival pa je tudi izjemno spoštovanje pri nasprotniku.
Rommel je ofenzivo začel 24. marca 1941, le nekaj tednov preden je Hitler osvojil Balkan. Nemške enote so bile iz povsem drugačnega testa kot italijanske. Britance je presenetil, vdrl v Libijo in Egipt ter pustil za seboj le osamljeno, a neosvojeno britansko trdnjavo, libijsko pristanišče Tobruk. Iz Sicilije je Luftwaffe obenem pričela napadati Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako odrezala glavno oskrbovalno pot generalu Wavellu. Vendar pa je Rommlov udarec kmalu izgubil zagon, saj so bile nemške ofenzivne sile razdrobljene na Evropo in Afriko, dočim so Britanci trmasto vztrajali v Tobruku in s strateško pomembne Malte tolkli po nemških oskrbovalnih konvojih, tako da je Afrika Korps ostajal brez potrebnega vojaškega materiala, goriva, vode, zdravil in hrane. Vse poletje in jesen 1941 so britanske ladje iz Aleksandrije navkljub velikim izgubam oskrbovale Tobruk in ga držale pri življenju, fronta pa je nihala zdaj sem, zdaj tja. Malo pred tem je Chruchill generala Wavella poslal na dopust v Indijo in vrhovni poveljnik britanskih enot je postal general sir Claude Auchinleck. Hitler in Mussolini sta si bila edina, da mora za končni uspeh najprej pasti Malta, zato sta se dogovorila za amfibijski in padalski napad na otok; operacija je dobila ime 'Herkul'. A spomladi 1942 je naposled klonil Tobruk in akcijo so odpovedali, kar je bila daljnosežna napaka. Sile, določene za napad, so poslali Rommlu, oskrba Afrika Korpsa pa je še naprej ostala omejena zaradi Malte.

Kursk objavljeno: Joker 105
april 2002