|
![]() ...
Potem ko Sneti odgode novi Rock Band, se vedežno ozre še na like, delo in dlake fabulozne četverice iz Liverpoola, ki jo igra časti.
Če bi imel evro za vsako novinarsko navedbo, da se 9. 9. 2009 z izidom digitalno obnovljenih albumov skupine The Beatles in spremljajoče 'videoigrice' znova rojeva vreščanje za štirimi britanskimi muzikontarji, bi bil preskrbljen do konca življenja. Take ocene so prvožogna neumnost, saj na novo izdano brenkanje rokenrolerjev iz Liverpoola niti slučajno ne more ponoviti norije iz šestdesetih. Stari fani jih imajo itak nenehno v čislih, medtem ko je nova rulja zaradi obilice vsakovrstne muzike cela naveličana. Prav tako je vajena dosti močnejših dražljajev, da bi padala vznak ob ansamblu, ki je počel toliko psihedeličnih drog kot zdaj povprečen osmošolec. Kako naj najstnice squirtajo ob pobih, ki so bili spočetka napravljeni v obleke s kravatami, poznejšega uporništva pa niso izražali s tem, da bi se tetovirali po notranji strani črevesja? In kako naj strumni mladinci najdejo vzornika v ljudeh, ki so dejansko obvladali inštrumente in v mikrofone niso krulili kot trop potrebnih nosorogov? Težko! Tudi tehnološka naprednost, ki so jo izpričali na svojih zadnjih albumih, kjer so s snemanjem in miksanjem delali take čudeže, da so recimo Bee Gees kratkomalo užaljeno nehali s tekmovati z njimi, saj so uvideli, da je trud brez haska, je petdeset let kasneje impresivna samo, če upoštevaš čas nastanka. Kot efekti v starem filmu, na katere gledaš prizanesljivo. Če bi bil zloben, bi lahko rekel, da so Beatli taki kot Super Mario. Spoštovanja vredna klasika, ki pa so jo nasledniki presegli. |
sorodni članki
|
|