Če bi imel evro za vsako novinarsko navedbo, da se 9. 9. 2009 z izidom digitalno obnovljenih albumov skupine The Beatles in spremljajoče 'videoigrice' znova rojeva vreščanje za štirimi britanskimi muzikontarji, bi bil preskrbljen do konca življenja. Take ocene so prvožogna neumnost, saj na novo izdano brenkanje rokenrolerjev iz Liverpoola niti slu­čaj­no ne more ponoviti norije iz šestdesetih. Stari fani jih imajo itak nenehno v čislih, medtem ko je nova rulja zaradi obilice vsakovrstne muzike cela naveličana. Prav tako je vajena dosti močnejših draž­lja­jev, da bi padala vznak ob ansamblu, ki je počel toliko psihedeličnih drog kot zdaj povprečen osmo­šo­lec. Kako naj najstnice squirtajo ob pobih, ki so bili spočetka napravljeni v obleke s kravatami, poznej­še­ga uporništva pa niso izražali s tem, da bi se tetovi­rali po notranji strani črevesja? In kako naj strumni mladinci najdejo vzornika v ljudeh, ki so dejansko ob­vladali inštrumente in v mikrofone niso krulili kot trop potrebnih nosorogov? Težko! Tudi tehnološka naprednost, ki so jo izpričali na svojih zadnjih albumih, kjer so s snemanjem in miksanjem delali take ču­deže, da so recimo Bee Gees kratkomalo užaljeno nehali s tekmovati z njimi, saj so uvideli, da je trud brez haska, je petdeset let kasneje impresivna samo, če upoštevaš čas nastanka. Kot efekti v starem filmu, na katere gledaš prizanesljivo. Če bi bil zloben, bi lahko rekel, da so Beatli taki kot Super Mario. Spoštovanja vredna klasika, ki pa so jo nasledniki presegli. 
Ampak tako kot zna biti igranje Maria še vedno užitek, če nisi prežet z zahtevami po modernejših prijemih, je glasba Beatlov na svoj včerajšnjiški način odlična. Predvsem zato, ker so bili John Lennon, Paul McCartney, George Harrison in Ringo Starr tako posrečena kombinacija.