Po nekaj letih zatišja se je računalniško-zabavniška industrija znova vneto lotila tridimenzionalnosti. Luni preizkusi zadnje 3D-naočnike, še prej pa razloži zgodovino varanja oči.
Ste mislili, da je občutek 3Dja nova pogruntavščina? Kaj pa še. Gospoda je že v predprejšnjem stoletju hodila bolščat globinske sličice, po drugi svetovni vojni pa penasto norela nad 3D-kinom. Bržkone se spomnite tudi pikčastih stereogramov magic eye in nenavadno zamaknjenih fotk, ki so pred kakimi dvajsetimi leti skakale iz marsikatere revije.
Okoliščine hočejo, da smo na pragu nove norije okrog trideja. Varanje okularjev in možganov sicer nikoli ni izginilo z dnevnega reda, za kar so zaslužne obskurne garažne firmice z visokoletečimi obljubami. Vsake toliko beremo o revolucionarnih naočnikih ali zaslonu, nakar se iz pompa izcimi velik nič. A zdi se, da so zadeve tokrat vseeno drugačne, kajti ljubo trirazsežnost je kot žarek iz Sauronovega očesa osvetlila pozornost resničnih velikanov. Če berete sejemske raporte, vam ni ušlo, da o 3D vneto razglabljajo giganti kalibra Sony, Intel, Disney, Microsoft, Nvidia, Sharp, Samsung in Warner. To ni naključje, saj vsi znaki kažejo na to, da bo za december najavljeni Cameronov film Avatar položil temelje za novo zlato dobo tridimenzionalnosti. Le da sladki 3D tokrat ne bo omejen na kinematografe, marveč se bo razširil na računalnike, konzole in televizijo. Že švicate?

Parcentimetrski razmak med zrklima ni edini, je pa daleč najpomembnejši razlog za globinsko dojemanje sveta. |