Revija Joker - Bismarck

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Bismarck

Bismarck
Po koncu prve svetovne vojne bi morala Nemčija predati visokomorsko ladjevje (Hochseeflotte) Britancem, vendar je admiral Reuter, ki mu je poveljeval, pri Scapa Flowu odredil samopotopitev vseh ladij. Nemčija je bila tako kot pomorska sila dokončno poražena, kar je v srcih častnikov in mornarjev pustilo globoke rane, ki se niso zacelile niti dvajset let pozneje. Admiral Erich Roeder, sposoben mož bistrega uma, je postal vrhovni poveljnik nemške mornarice leta 1928 in je to pet let kasneje, ko je na oblast prišel Hitler, tudi ostal. Prednost tega je bila v tem, da je dobro poznal razmere in imel izdelano jasno strategijo razvoja nemške mornarice, ki jo je omejevala versajska pogodba, v kateri so zmagovalci določili moč prihodnjih nemških plovil. Raeder se je seveda še živo spominjal poraza iz prve velike vojne in tudi žalostne usode ladij pri Scapa Flowu. Bolelo ga je, da so visokomorskemu ladjevju zgodovinarji v letih po vojni očitali strahopetnost in kot tak je bil za Hitlerja kot nalašč, saj se je želel maščevati za vse krivice in žalitve. V letih pred vojno je imel RŠder tako proste roke pri strategiji razvoja. Najprej je pričel s tajno gradnjo podmornic v španskih in finskih ladjedelnicah, saj so bile z versajsko pogodbo prepovedane. Sledile so oklepnice Deutschland, Admiral Graf Spee in Admiral Scheer, križarke Sc

Verjetno ga ni bilo Nemca, ki ne bi bil na Bismarcka neizmerno ponosen. Občudovali so ga celo Britanci.
harnhorst, Gneisenau in Prinz Eugen ter veliki bojni ladji Bismarck in Tirpitz. Vse omenjene ladje so bile zasnovane tako, da so si bile navkljub različni velikosti na pogled zelo podobne, kar je kasneje nehote obrodilo sadove v lovu na Bismarcka.
Za to, da Nemčija na začetku vojne ni imela večje pomorske sile, je bil kriv Hitler, ki je Raederju stalno zatrjeval, da vojne ne bo pred letom 1942. Še osemintridesetega mu je obljubil 'sedem let odloga'. Ko se je RŠder zavedel resnice, je bilo že prepozno in tudi prigovarjanje na podporo letalstva ni naletelo na odobravanje. Oklepnice so Hitlerja sicer očarale in o njih je govoril kot poznavalec, toda v resnici se ni spoznal na pomorsko vojskovanje. RŠder je mornarici vcepil visoka moralna načela in prav v tem rodu vojske je bilo najmanj ljudi, okuženih z nacistično ideologijo. Obdržal je stari pomorski pozdrav pri vseh uradnih priložnostih in prepovedal strankarsko udejstvovanje med častniki. Odpustil je tiste, ki so to vseeno storili, s Hitlerjevim osebnim pribočnikom vred, in spodbujal bogoslužje. Zavrnil je celo zahtevo po odpustitvi židovskih častnikov in skupaj z Doenitzem ter Luetjensom ugovarjal Hitlerju ob dogodkih v zloglasni 'kristalni noči'. Kljub temu je bil pri Hitlerju tako dobro zapisan, da je začetek vojne dočakal na krmilu Kriegsmarine.
V hamburški ladjedelnici Blohm & Voss so Bismarcka z vsem pompom splovili 14. februarja leta 1939, na obletnico Nelsonovega uspeha v pomorski bitki pri rtu St. Vincent. Hitler je v svojem govoru izrazil željo, da bi posadko ladje preveval Bismarckov železni pogum in množica je prekipevala od želje biti čim bliže veliki ladji. Svečani dogodek je obeležila Bismarckova vnukinja Dorothea von Loewenfeld, ki je ladjo ob 13.30 krstila in hip zatem je velikanska jeklena gmota prvič zarezala vodno gladino.

Bismarcka so izdelali v hamburški ladjedelnici Blohm & Voss, splovili pa na dan Sv. Valentina leta 1939, na obletnico zgodovinske Nelsonove pomorske zmage pri rtu Sv. Vincenta.

Bismarck je bil res veličastna ladja, vredna velikega imena. Z gradnjo ladje so začeli 1. julija 1936 na terminalu BV 509 v suhem doku št. 9 in jo zaradi londonskega sporazuma prijavili kot 35.000-tonsko križarko. Dolga je bila natanko 251 in široka 36 metrov, krov z nadgradnjo pa se je začel šele 15 metrov nad vodno gladino. Kar sedemdeset odstotkov ladje je bilo oklepljene z odličnim Wotanovim jeklom, ves oklep pa je tehtal 17.500 ton. Oborožitev ladje je zajemala štiri dvojne topove L47 kalibra 380 mm (Anton in Bruno spredaj, Cezar in Dora zadaj), šest dvojnih topov L55 kalibra 150 mm ter šestnajst protiletalskih topov (105 mm, 37 mm) in devet 20-milimetrskih protiletalskih strojnic. Ob tem so bila na krovu štiri letala arado AR 196. Za pogon ladje so rabile tri turbine z močjo 150.170 KM, v rezervoarje pa je šlo 8294 ton nafte. To je pri povprečni hitrosti šestnajstih vozlov zadoščalo za 9280 navtičnih milj poti. Ob splovitvi je Bismarck namesto deklariranih 35.000 izpodrival prek 50.000 ton. Ko je bil že v vodi, je trajalo še leto in pol, da je bil operativno sposoben, na krov pa se je vkrcalo nekaj čez 2100 mož posadke, od tega sto trije častniki. Ladji je poveljeval kapitan Ernst Lindemann, poveljnik akcije in njemu neposredno nadrejen pa je bil admiral Luetjens. Najmlajši mož na krovu je imel 18 let, najstarejši je bil Luetjens, 52.

V tistem času je bil Bismarck najmogočnejša bojna ladja sveta, ki je namesto deklariranih 35.000 v resnici izpodrivala prek 50.000 ton.

V varovanih vodah Kielskega zaliva so Bismarcka uravnotežili, mu umerili topove in preskusili vse vitalne ladijske sklope. Uravnovesili so njegove kompase, preizkusili naprave za razmagnetenje in izvedli hitrostne teste na prevoženo morsko miljo (1853 metrov), kjer je brez težav dosegel hitrost trideset vozlov (55 km/h). Nekateri testi niso bili uspešni, zato se je ladja vrnila v Hamburg na popravila. Tu so ji ob bok privezali podmornico U-556. Poveljnik nove podmornice je bil kapitan Herbert Wohlfarth, zaradi svojega večnega nezadovoljstva bolj znan kot 'Parsifal', ki pa je bil zaradi svojih sposobnosti in neustrašnosti dobro zapisan pri Doenitzu, takratnemu vrhovnemu poveljniku podmorničarjev. Posadka U-556 je v tistih dneh pogosto poslušala Bismarckovo godbo in ko se je za U-556 v februarju 1941 bližal čas izplutja, je Parsifal pomislil, da bi bilo lepo, če bi igrali ob njihovem odhodu. V tistih časih je bil običaj, da so mesta posvojila ladje, tudi U-556 so pravkar posvojili v okrožju Bergischland, in Wohlfahrtu je padla na pamet enaka domislica. Pripravil je slavnostno listino o tem, kako je U-556 posvojila Bismarcka in se obvezala, da 'ga bo varovala pred vsemi nevarnostmi na vseh morjih, rekah, ribnikih in mlakah sveta, amen.' Na listini sta bili še risbi Parsifala, kako z mečem odvrača torpeda od Bismarcka, in na drugi U-556, ki ga vleče. Wohlfahrt je listino zapečatil z odtisom svojega palca in jo nesel Lindemannu. Ta se je na vsa usta nasmejal, dal listino uokviriti, jo obesiti v oddelek za častnike poleg Hitlerjeve ter Bismarckove slike in ukazal godbi, da je sodelovala pri slovesnosti ob izplutju U-556. Tudi Bismarck je 24. avgusta 1940 uradno nastopil službo v Kriegsmarine. Vsaj tistega dne, ko je velikanska, elegantna in v sive maskirne barve odeta gmota jekla s pomočjo vlačilcev izplula iz Kielskega zaliva, ga ni bilo Nemca, ki bi dvomil v nadmoč ladje in ki ne bi bil nanjo neizmerno ponosen.

Bismarck objavljeno: Joker 100
2001