Revija Joker - Dolga je bila pot (od tam do sem)

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Dolga je bila pot (od tam do sem)

Gene in geneza
Zanimivo je, da kreator Star Treka, Gene Roddenberry, ni razmišljal tako grandiozno, ko je serijo predstavljal televizijskim šefom. Besedi, ki ju je uporabljal, sta bili 'vesoljska kavbojka'. Še posebej rad je izpostavljal prispodobo z značilnim vozom, s katerim so na Divji zahod odhajali prvi naseljenci. Sprva ga niso jemali resno, a televizija, takrat še mlad medij, je potrebovala raznovrstno zabavo in junaki v raketah so slikali svetlo prihodnost. Zato je leta 1965 TV-mreža NBC prižgala zeleno luč. Pogoj je bilo snemanje v barvah,

Gene je bil na pogled kot en lasvegaški plejboj. Saj ne rečem, bil je dvakrat poročen in poseksal je Uhuro. Ampak na prvem mestu je bila zanj vedno televizija.
da bi kupce spodbudili k nakupu barvnih televizorjev. Avtorjem je to sedlo, saj se je lepo skladalo s podobo trekovskega sveta.
Prvi pilot, ki so ga spacali, je NBC resda zavrnil. Še več, od zasedbe iz njega je v seriji ostal samo Leonard Nimoy (Spock)! Za Gena je bil to precejšen udarec, kajti zgodbo je napisal sam. Toda šefom je bil sam koncept kul, zato so jim dali še eno priložnost. In septembra 1966 so se je na televiziji prvikrat odvrtele Zvezdne steze.
Tisto, kar je nastalo, ni bilo niti od daleč podobno katerikoli vesoljski nadaljevanki, kar so jih napravili do takrat. Gene, ki je bil prepri­čan človekoljub in ag­nostik, je napravil nekaj nezaslišanih potez. Za začetek je eno od glavnih vlog prepustil črni igralki, kar je bilo sredi šestdesetih v Ameriki še bolj šokantno kot nezemljan v drugi glav­ni in Azijec za krmilom vsemirske lad­je Enterprise (Podvig). Tako je že od začetka pošiljal ljudem sporočilo, da smo in bomo v prihodnosti vsi enaki. Da je trenja spodbodel še bolj, je v drugi sezoni dodal Rusa. Tako je - medtem ko so politiki v šestdesetih razkazovali jedrske bombe in razmetavali čevlje po Združenih narodih, je Gene enostavnim ljudem na ogled dajal enotnost ter sodelovanje med vsemi. Tako se recimo igralka Niche­lle Nichols (Uhura), ki je danes stara 76 let, spominja, da ji je sam Martin Luther King dejal, kako je naredila več za črnsko stvar kot on. Mnja, po drugi strani pa so Klin­gone v glavnem tudi igrali črnci in rumenci. Očit­no malo rasizma ne škodi. Čeprav je bilo dogajanje večinoma precej naivno, malodane banalno, je nadaljevanka postala izjemen poligon za razkrivanje in kritiziranje trenutnih političnih situacij. Če serijo gledamo dandanes, obi­lo tovrstnih referenc izzveni v praz­no, pred štiridesetimi leti pa so imele moč­no sporočilo.
Prav tako je je na Roddenberryjevem zelniku zrasla zahteva, da imajo vse napravice, ki jih ekipa uporablja, vsaj malo znanstvene podlage in se ne zatekajo h poceni izgovorom. Prav ti onegaji, ki bi v teoriji res lahko delovali - med njimi je najbolj znan preklopni komunikator - so dale kompletnemu dogajanju zdravo mero verodostojnosti. Ta je bila celo tako močna, da so jo pozneje komot odnesli z bolj neverjetnimi izumi, kot je bil transporter. Še v nečem je bila serija pomembna. Orožje je v Star Treku zmerom veljalo za nujno zlo. Spore so reševali najprej s pametjo, šele potem s fazerji in fotonskimi torpedi. Razlaga na hitro: fazer je nekaj takega kot laser, samo čisto drugačno. Slabi fantje so imeli pa disruptorje. To je spet čisto drugačno kot fazer, ker ima zelen žarek.

Serija z modeli v pižamah, ki srečujejo vesoljce in imajo celo enega na krovu. Pred kratkim so pri CBS izvirnim Stezam na novo dodali posebne učinke in jih dali na blu-ray. Se splača pogledati!

Ne glede na svojo unikatnost in sporočilnost nadaljevanka ni bila blazno priljubljena. Prvi sezoni sta vz­drževali nek nivo gle­danosti, a po koncu druge je nad serijo že visela sekira. Ljubitelji so z velikansko kampanjo, v kateri so na sedež družbe NBC poslali več kot milijon pisem, konec uspeli odložiti. Toda tretjo se­zono so izvršniki porinili v absurden termin, da je dejansko ni gledal nihče razen fenov. Zato so jo po tej sezoni ukinili, čeprav so si jo sprva zamislili za obdobje petih let. Hja, velike hiše še danes rade brez razloga ukinjajo kul serije.
Tu bi se lahko Zvezdne steze končale. Vendar se niso.

Jedrska letalonosilka Enterprise je merilo, kako velike ladje so to. Vidite, da je NX-1 palčica, šele Kir­kovi ladji sta merili svojih tristo metrov. Razred constitution je bil paradni konj Federacije, dokler je ni za­menjal še večji excelsior (Enterprise B). Tej je sledil ambasador z Enterprise C, prvo ladjo tega imena, ki je bila uničena v spopadu. Picardova prva, 1701-D, spada v razred galaxy in je tako ogromna, da je že kičasta. Je pa zato razred sovereign (1701-E) ena najlepših ladij sploh!

Dolga je bila pot (od tam do sem) objavljeno: Joker 191
junij 2009


sorodni članki