Revija Joker - Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije

Preteklost, vol. 2
Uho v poznih šestdesetih in ranih sedemdesetih že zasliši zvoke, ki so sorodni metalu, kot ga pojmujemo danes. Kristalno čist izvir je težko najti, saj so to lahko že rifi v komadu You Really Got Me Going skupine The Kinks (1964). Mnogi za dedke metala štejejo Zeppeline, ki so s težjim zvokom kmalu nadgradili svoje folk in bluz rok korenine... Black Sabbath so itak na seznamu vsakega pregledovalca zgodovine šundra ... prezreti ne gre cvilečih solaž Jimija Hend­rixa, ki za vekomaj navdihujejo prstnjaške veseljake ... sladokusci se spomnijo sanfrančiškanskega benda Blue Cheer, ki so s šestimi komadi na živalsko elektrificiranem albumu Vincebus Eruptum prispevali grobi načrt za metalsko izživljanje nad inštrumenti (ter udejanjili morda prvi bobnarski rokerski solo) ... in tu so Steppenwolf z Born to be Wild iz 1969, ki je postal himna motoristične subkulture in uporabil frazo 'heavy metal thunder'.
A najsi je bila porodnišnica tu ali tam, nesporno dejstvo je, da je sredi sedemdesetih iz težkega roka zrasla nova podzvrst, metal. Zanj so bili značilni še bolj masiven, trd, nepopustljiv zvok na podlagi silnih kitars­kih popačenj, gromovit bas, stalno razbijajoči bobni, petje, ki je rado prehajalo v dretje, virtuozne solaže ter splošna glasnost. Drugače rečeno, hard rok je pridobil na krčevitovsti, napetosti in vročini. In kaj se zgodi, ko rudo v kamnu podvržeš ekstremno visokim temperaturam? Hja, stopi se, iz nje pa dobiš kovino.

Metal zvečine ni glasba, ki bi jo človek poslušal za zabavo, marveč gre za zvok temnih predelov duše, ki se na enem koncu brati z maščevalnimi angeli, na drugem pa z radostnim zlodejem. Iz tega razloga ne boš videl dosti plešočih metalcev, saj je osrednji gib čelni sunek, ki ga maskira obilna lasavost. Ta je zaščitni znak izvajalcev mnogih zvrsti, kot vidimo po mnogih tule upodobljenih bendih. Od zgoraj so to Cinderella (1, glam metal), Iron Maiden (2, britanski novovalovci), Manowar (3, samoooklicani varuhi pravega metala, ki sta ga po njihovo poslušala tudi Konan in Freddie Mercury) ter rokerski ateji Led Zeppelin (4). Se pa obča bujnost frizur v novejši metalski dobi na splošno umirja, kot kažejo gruvovci Sepultura (5) in simfoničarji Within Temptation () ter zamorski rap metalci Body Count (7). Spet manj plešavi so operni strugarji Therion (7) in slovenski mednarodno uve­ljav­ljeni črnometalci Noctiferia (9). Slednjim :ava:.

Toda proces zaostrovanja se ni ustavil. Ustvarjalci so bili lačni odkrivanja novih meja, kar je s svojim denarjem in oboževanjem zahtevalo tudi podivjano občinstvo. Elementi rokenrola in bluza so se utopili v vse težjem zvoku, ki je na eni strani zapadal v že prav mo­reče rife, na drugi pa v vznesene solaže. Metal, zdaj po mnenju njegovih avtorjev neodvisen od hard roka, čeprav je bil z njim še vedno neločljivo povezan, se je razpočil in krenil v razne smeri. Med njimi je bila najpomembnejša tista, ki ji rečemo 'novi val britans­ke­ga težkega metala' (New Wave of British Heavy Me­tal - NWOBHM). Ta je v poznih sedemdesetih res­no odgovorila na grožnjo panka, ki je tedaj konkretno pokazal fakiče hardrokovskim dinozavrom. Purpli, Zeppelini, Kiss in podobni so postali preveč osredoto­čeni na nastopanje na štadionih ter so v komadih vse bolj komplicirali. Surova sila v obliki Sex Pistols in žlahte, ki je svoj rušilni, anarhistični, privlačno enos­tav­ni trušč godla na intimnih odrih lokalnih kr­čem, je naspidirano mladino povlekla stran od os­tarelih zgubancev. NWOBHM pa je združil metalske zapovedi s pankovsko energijo in dostavil hitrejšo, direktno, adrenalizirano verzijo šundra. V ta val sodijo bendi, kot so Iron Maiden, Diamond Head, Venom, Saxon in Motörhead, ob katerih glasbi te ima, da bi od same zrajcane mačistične strasti zaslamal v vsak podboj v stanovanju ter brez sramu igral air guitar na troli.
Mnoge grupe, ki so formirale ali požegnale NWO­BHM, še vedno obstajajo. Še več, so priljubljene in spoštovane, kar je potrdilo, da je njihov recept pravi, in so dale novega poleta starejšim kolegom, ki jih je pank resno poškodoval. Spremenjeni preživeli in NWOBHMjevci tako zdaj radi sodijo v ohlapni pojem tradicionalnega metala, ki se ni bistveno spremenil niti pod naskokom grandža (grunge - Nirvana, Pearl Jam, Stone Temple Pilots, Alice in Chains) v devetde­setih. Težkorokerski grandž, ki je nastal v Seattlu, je s svojimi mastnimi rifi ter jamranjem nad zajebanim lajfom udaril zlasti po komercialni zlaganosti večine hair (glam) metala. Ta se je itak bolj kot s pravim metalom pečal z rokom in popom, zaradi česar mu pravijo tudi pop metal, povrhu pa je v osemdesetih utonil v obsedenosti z grivami, ruticami, pajkicami, sladkobnimi baladami, grupiji ter odrskim afnanjem. Vsem, kar je bilo idealno za medije, zlasti televizijo, pa tudi radio, ki je od vedno lačen zlahka pos­lušljivih melodij. Tako so Mötley Crüe, Cinderella, Poison, Ratt, WASP in podobni tiči izgubili veliko fanov. Preživeli so le trdokožni, na primer Bon Jovi. Podobnost s pankovsko invazijo deset let poprej ni naključ­na, saj je cikel očiten in lasten tudi drugim zvrstem muzike. Le vprašanje časa je na primer, kdaj se bo ogabni MTVjevski kvazi gengsta hiphop z bjo­čez in lajnanjem o kešu sesul sam vase.

Metal pride do izraza na koncertih, kjer slemaš z istomislečimi. Najhujša taka prireditev v SLO je tolminski Metalcamp, ki bo letos od 2. do 8. julija. Tam bodo Nightwish, Down, Lamb of God ...

Zapuščina novega vala britanskega težkega metala obenem sega nad korajžni upor grandžu, saj je njihov recept direktno vplival na bodoče zvezdnike. Najbolj na NWOBHMjevega otroka, thrash metal, in njegovega največjega člana, po vsem svetu znano Metallico. A to ni bilo vse, saj se je s tem dvignila zastavica, ki je velela štart v nadaljnje glasbene ekstreme. Venom so z zapuščino Black Sabbathov in njihovih strašljivih besedil zakoličili črni metal, Maidni thrash, ki je sredi osemdesetih prešel v death metal in power metal, dočim so kravatarske pizde sceno izkoristile za propagiranje glam metala. In bolj kot je metal rastel, bolj je preizkušal nove prijeme sam v sebi ter se mešal z drugimi zvrstim. Tako so se rodili gotski, progresivni, simfonični, raperski, vikinški, krščanski, industrijski in nu metal, pa metalcore, grindcore in še marsikak odvrtek ali združek. O vsakem bi lahko napisal več strani, saj se razlikujejo, a za kaj takega žal ni prostora, niti ne pišem knjige.

Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije objavljeno: Joker 190
maj 2009