Revija Joker - Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije

Preteklost, vol. 1
O tem, kaj metal je in ni, bi lahko debatirali na dolgo in široko, saj je glasba sama po sebi ena najbolj neoprijemljivih umetnosti. Za nekatere obstajajo ostre delitve, za druge je vse skupaj rokenrol. Vendar bi težko spodbijali ugotovitev, da vojščake metalske armade najbolj zd­ru­žu­je močno popačeni zvok električne kitare.
Električna kitara je precej nova inštru­men­tal­na iznajdba. Medtem ko je klasična, aku­stična kitara glasbilo z indo­evropskimi koreninami, ki so ga v raznih izvedenkah uporab­ljali tako Vikingi kot re­ne­sančni osva­jači in jebači mariačiji, zgodnje verzije elekt­rič­nega brenkala segajo šele v trideseta leta prejš­nje­ga sto­­letja. Tedaj so junaški inovatorji v Ameriki na klasične kitare lepili mikrofone in na izhodu eksperimentirali z nenavadnim zvokom, ki je gardedame pognal v beg proti oddaljenim goram. A v is­tem desetletju je prišlo do izuma prve prave električne kitare, ki je uporabljala enak koncept kot moderne. Njegovo bist­vo so bili in so magneti, nameščeni na trupu kitare pod strunami. Magneti vibriranje strun pretvarjajo v elek­trični tok, ki potuje v oja­čevalnik in nato v zvoč­nik, od koder trga bobniče. Ker za pro­izvajanje zvoka v največji meri skrbita slednji napravi, ve­či­na električnih kitar nima votlega trupa. To jim daje tr­d­nej­ši videz in sposob­nost pre­živetja v razmerah, kjer bi ob­čutljive akustične že zdavnaj šle v franže.

Metalski dedki Black Sabbath, ki so za­čeli z Ozzyjem, a ga 1979. nadomestili z Ronniejem Jamesom Diom ter nato Ianom Gillanom. Vpliv imajo močno hud.

Da je bilo takih okoliščin vse več, je poskrbel z energijo nabiti zven električne kitare, ki ga je bilo moč po zaslugi vmesnih naprav, kot so oja­če­valniki in efekti, maličiti v dotlej nesli­ša­ne oblike. Inštrument, ki so ga v tridesetih in štiridesetih uporabljali zlasti džezisti, se je pre­selil v roke izvajalcev bluza in potem roka. Rok (s čimer mislim na rock, ne na Ferengjo) je sicer ohlapen in zlorabljiv termin, ki vključ­uj­e vseh sort postavitve bendov in nemalo podzvrsti, od rokenrola in rokabilija do panka in metala. A najbolj ga definira prav navdušujoče tresenje zraka, ki ga oddaja električna kitara. To tresenje je s stalno, vse bolj raznoliko rabo zorelo in se razvijalo, kar je obenem pomenilo radovedno iskanje novih meja. Če so manj skrajni izvajalci, recimo Elvis, B. B. King in Beatli, ostajali v vodah brenkaškega zvoka, so k ekstremom nagnjeni posamezniki skupine apokaliptično jezdili na valu tehnoloških inovacij, kot so bile izpopolnjene kitare ter proizvajala zlobno zvenečih učinkov.

Pogosta inštrumentalna zasedba metalskih bendov je solo kitarist, ritem kitarist, basist in bobnar. Ampak nekateri ritem kitaristi zgolj držijo podlago, drugi prevzemajo solaže. To prepletanje komadom daje dodatno energijo.

Zvok je tako postajal vse bolj distorziran, napadalen, glasen in pogumen - tako je, vse težji. Na njegovi podlagi sta se tipični rokenrol in bluz v šestdesetih, najbolj v drugi polovici, zaostrila v težki rok. Žagajoči električni kitari so se pri tem pridružili opazen ritem prispevajoči bobni, trdno podlago dajajoč bas in jesiharsko kričav glas. Eden od vogalov kitarskega udejsvovanja je bil in je dobro slišen rif (angleško riff), ki ga glasbeni teoretiki definirajo kot 'kratko frazo, ki se ponavlja in je dostikrat odigrana z nizkimi toni'. To je tisto ža­ganje, ki tvori podlago glavnine rokovskih in metalskih komadov.
Težki rok je simboliziral moč, neodvisnost, odločnost, svobodo, stanje na lastnih nogah. Da so se v Združenih državah kot največji izvoz­nici popularne kulture in centru zahodne poloble ravno tistebodi razrahljale spone konzervativnih petdesetih, ni naključje. Muzika od nekdaj odsevala družbene spremembe in rabila kot medij za udejanjanje idej. To je bil čas hladne vojne, trenj zaradi spopadov v Koreji in Vietnamu in cvetličnega spolnega os­vo­bajanja, kar vse je imelo posledice za zvok. Vendar ostali svet ni zaostajal. Nasprotno, za godrnjanje težkega roka so izredno zaslužni Britanci, saj so ravno oni prispevali bende, ki jih najbolj povezujemo s tem pojmom, recimo Deep Purple in Led Zeppelin. Pa tudi dosti onih, ki so med množice pones­li lažji ali težji klasični oziroma bluz rok. Stonesi, Who, Cream in Yardbirds so vsi Angleži.

This is Spinal Tap z natlačenke 163 je odličen film z metalsko tematiko. Drugi izpostavitve vreden je Tenacious D in the Pick of Destiny, ki je za glasbene filme to, kar je Grandma's Boy za igričarske.

Kitara in jeza: dekonstrukcija destrukcije objavljeno: Joker 190
maj 2009