Revija Joker - Sinovi groma

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Sinovi groma

Konjenica z zobniki
Glede na povedano ni težko razumeti, zakaj je večina generalov tank videla kot počasno ladjo za po kopnem. A že tedaj je nekaterim kapnilo, da bi bili tanki lahko zamenjava za konjenico. Britanec John F. C. Fuller, idejni oče manevrskega (mobilnega) oklepnega boja, je sredi leta 1917 tank opisal kot oklepljenega mehaničnega konja in se namenil, da svojo tezo dokaže. Preizkus je prišel 20. novembra 1917 z velikim prebojem pri Cambraiju, največjo tankovsko bitko prve svetovne vojne. Za skrbno pripravljeno skrivno operacijo so namenili 324 tankov, ki so po vrsti prebili vse tri nemške frontne linije, nato pa se je napad ustavil, ker presenečeni Britanci sploh niso bili pripravljeni na tak uspeh. Preden so uspeli dojeti, kakšna priložnost se jim je ponudila, so Nemci zakrpali luknjo. Vseeno je napad potrdil vse Fullerjeve predpostavke: tankov nima smisla uporabljati posamično, marveč jih je treba namnožiti na enem delu fronte, da s presenečenjem dosežeš odločilni preboj. Podpora pehote tankom je ključna, da ozemlje zasedeš in vozila braniš pred napadi sovražne pehote z granatami. Povrhu je treba skonstruirati hitrejše tanke, ki bodo kot konjenica izrabili preboje, se raztepli za sovražno črto in tam počeli neizrekljivosti. S tem sovražnika zmedeš in pretrgaš njegove oskrbovalne poti, rezultat pa je lahko sesutje celotne fronte. Vizionarstvo teh besed se je razkrilo šele dobrih dvajset let pozneje.

Glomazni A7V s številčno posadko šestnajstih mož. V edini bitki med tanki 24. aprila 1918 pri Villiers-Brettoneuxu ni bilo zmagovalca.

Generali so Fullerjeve besede poslušali le na pol in tanki so zanje ostali barkače. A v uporabo so prišli lahki 'konjeniški' tanki, kot je bil britanski mk A whippet. Česa so zmožni, se je pokazalo, ko je pri nekem preboju en sam whippet pol dneva mesaril po sovražnem zaledju. Tragikomedija se je kon­ča­la šele, ko mu je zmanjkalo goriva. Nemci so tako večino časa grdo občutili vpliv še enega pravila oklepnega boja: najboljši odgovor na preboj oklepnikov je protinapad z oklepniki. Sami so tankovski razvoj zanemarili in njihov A7V, katerih dober ducat je prišel šele tik pred koncem vojne, je bil polomija.
Razvoj tanka po prvi svetovni se je precej razlikoval od medvojnega. Vse razvite države so hotele imeti tanke, čeprav večini ni bilo jasno, kako jih uporabljati. Tako Britanci kot Francozi so se kot pijanec plota oklenili doktrine, ki je tanke delila na pehotne in konjeniške. Prvi so bili težki, počasni, namenjeni preboju, drugi hitri za haranje za frontno črto. Na papirju smiseln princip so pograbile skoraj vse ostale države; Britanci in Francozi so bili avtoritete in ovce so sledile. Toda velesilama je od vojne ostalo veliko število vozil in sta načrte priredili temu stanju. Poraženi Nemci pa niso imeli ničesar in so lahko mirne duše začeli z ničle.
V teh razmerah je na podlagi učenja Fullerja in Basila Liddlla Harta, še enega britanskega teoretika mobilne vojne, na sceno stopil Heinz Guderian. Ta je začrtal principe bliskovite vojne in postavil temelje nemškim oklepnim divizijam.

Whippeti so dosegli 13 km/h in so bili za tedanje čase kot modri dirkač. To jim je med drugim pomagalo pri zaščiti, kajti v odsotnosti namenskih protioklepnih orožij je bilo streljanje s topništvom direktno skozi merke (in ne po visoki krivulji) edini dobri odgovor nasprotnika, gibanje tanka pa zato ključno.

Sinovi groma objavljeno: Joker 186
januar 2009


sorodni članki