Revija Joker - Konan - ultimativni biceps mogote

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Konan - ultimativni biceps mogote

Čeprav so goltači zgodb bolj čislali nizkotne elemente, se pravi krvave boje, velikanske kače in obdarjena dekleta, je Konana nad tipske junake šunda dvignila ravno ta presenetljiva trirazsežnost. In sploh - če že v štartu ne bi bil tako bogat in kompleksen, mnogi kasnejši avtorji od njega ne bi mogli jemati košč­kov, ki so se najbolje posojali trenutnemu komercialnemu ozračju. Nak, boljšega Konana od izvirnega Howardovega ni.
Poleg tega je Robert z njim ustvaril žanr, od šestdesetih dalje imenovan 'sword and sorcery', torej 'meč in čarovnija'. Oprl se je na izročilo izvrstnih piscev, kot so bili Burroughs, Doyle, Kipling, London in Twain, pa na klasične herojščine, od epa o Gilgamešu prek Odiseje do Beowulfa. V njegovih delih je zlasti viden vpliv legendarnega avtorja grozljivk H. P. Lovecrafta, čigar zamisli o tem, da nas obdaja temačen univerzum, iz katerega prihajajo izvenzemeljske nakaze, si je neposredno prilastil. A navzlic upoštevanju zgledov je ustvaril nekaj svojega, svežega. Recept za njegovo mešanico elementov, od visoke in nizke fantazije, kakor ju pojmujemo danes, prek mečevanja, hororja in pustolovščin do mitologije, zgodovinskega romana ter filozofskih razprav, je prevzelo ničkoliko kuharjev. Domišljijski univerzum, poln nadnaravnosti, krvoloč­nih bojevnikov in junaške romance, kjer so vsi moški silaki, vse ženske seksi in vse dogajanje polno avanture, je tako v bolj ali manj napredni obliki še zdaj bistvo fantazijske literature, stripovja in filmovja. (Ravno zato tako cenimo pisce, ki so ga znali bistveno nadgraditi, na primer Tolkiena, oziroma preseči, kot je storil George R. R. Martin s Pesmijo o ledu in og­nju.) Ter, navsezadnje, iger, kajti kaj drugega so D&D in premnogi frpji kot prefiltriran odzven prvaka?

Dežela Hiborija je precej enostaven, blizu zbit skupek raznoraznih kultur, od vikinške do afriške, od keltske (ime Conan je tega izvora, ki mu je pripadal tudi Howard) prek indijske do kitajske.

Toliko bolj je zategadelj presenetljivo, da je Robert E. Howard vse to postoril z borimi sedemnajstimi objavljenimi zgodbami o Konanu v letih od 1932 do 1936, ki so povpreč­no štele manj kot trideset st­ra­ni. Na mladega Teksačana, ki je svojo pr­vo zgodbo prodal že pri pet­najstih, so vplivali teksaška kra­jina, v kateri se vreme spreminja s tleskom prstov, huda gospodarska recesija v dvajsetih, ki je poudarila zanašanje na lastne sile in nezaupanje do goljufivih politikov (Konan ra­ču­na le na sebe in je nezaupljiv do coprnikov), kalifornijski kult lepih teles, stalno branje vsega, kar mu je prišlo pod roke, tudi poezije (Tennyson, Wilde, Poe) in nenasitna lakota po vsem historičnem ter filozofskem. Kljub načitanosti Robi ni bil noben de­­be­lu­šen lojz, ki bi si frustracije zdravil z izmišljevanjem zgodb, saj je treniral boks in se ukvarjal s športom.
Vseeno pa je bil nekje šibek: obsedale so ga namreč misli o samomoru, saj v življenju ni užival, temveč ga je dojemal kot trd
o delo, mučenje na rovaš drugih, pri katerem ima človek malo priložnosti za uspeh. Zlagoma sta ga vse bolj prežemali me­lanholija in depresija. Ko je 11. junija leta 1936 nje­gova mati zaradi dolge bolezni padla v komo, je bilo Robertu E. Howardu očitno dovolj sanj o drugačnih svetovih. Istega dne je vzel pištolo in si pognal kroglo v glavo, nakar je umiral še osem ur. Za sabo je pustil zgodbe o Konanu, ki so zakoličile žanr, in te poslovilne vrstice:

"All fled, all done
So lift me on a pyre.
The feast is over
And the lamps expire."

Zapomnimo si ga po obojem.

Konan - ultimativni biceps mogote objavljeno: Joker 180
julij 2008