Konan v besedi
Četudi ga večina današnježev pozna kot filmskega heroja, je bil Konan poprej stripovska ikona - še pred tistim pa literarna. Ne zmajujte zdaj, kajti vedeti morate, da je bilo golo besedilo v obdobju med svetovni­ma vojnama, pa tudi po koncu druge, osrednja oblika tako izobrazbe kot zabave. Dosti zaslug za to so ime­le tako imenovane šund revije, 'pulp magazines', katerih angleško ime izvira iz grobega papirja (pulp - papirna kaša), na katerem so bile tiskane. Njihova vsebina se je os­re­dotočala na nenavadne, fantastične, de­tektivske, grozljive, pustolovske zgodbe, ki so burile do

Na naslovkah šund revij je bila vedno pomanjkljivo odeta tetica.

mišljijo tedanjega, navadno moškega čitavca. Šund revije so imele torej enako nalogo kot danes marsikak strip in film, le s pomembno razliko. Bile so namenjene skoraj izključno odraslim, stripi pa so bili za otroke. Med drugim je bila to posledica dejstva, da je bila pismenost na nižji ravni kot danes. No ja, čeprav če pogledam na mn3njalnik ...
Konan se je rodil decembra 1932 v šund magazinu Weird Tales, najbolj brani publikaciji svoje baže v dvajsetih in tridesetih letih prej­š­nje­ga stoletja. Robert E. Howard, tedaj star šestindvajset let, je s Čudnimi štorijami sodeloval že prej in zanje ustvaril tri junake. Ampak za tisto pravo se je izkazal Konan. Ta se sam po sebi ni zares razlikoval od Howardovega prejšnjega junaka, Kralja Kulla iz Atlantide, toda pisec je v začetni konanski zgodbi z nazivom The Pho­enix on the Sword poskrbel za dvoje edinstvenosti. Prva je bilo dej­stvo, da ni začel z otroštvom ali mladostjo, temveč ga je ruknil naravnost v čas, ko je že vladar Akvilonije in se mora spoprijeti s tistimi, ki bi ga radi strmoglavili. Druga pa je bila izredna energija, s katero je bila zabeljena v srži preprosta zgodbica. Preberite tole:
Konan se je postavil s hrbtom proti zidu in dvig­nil sekiro. Bil je podoba nepokorljivega prvobit­neža - nogi daleč vsaksebi, glava potisnjena naprej, ena roka se je oklepala zidu za podporo, druga je visoko držala sekiro, veliki vozli mišic so bili kot železni grebeni, obrazne poteze pa zamrznjene v smrtonosnem besu - in oči so mu srhljivo gorele skozi krvave meglice, ki so jih zastirale. Sovražniki so obstali - kljub vsej divjosti, pokvarjenosti in samopašnosti so bili potomci tistih, ki so jih ljudje imenovali civilizirane, s civiliziranim ozadjem; tu pa je bil barbar - naravni ubijalec. Zlezli so vase - umirajoč tiger je še vedno smr­tonosen. Konan je začutil njihovo negotovost in se nasmehnil brez radosti, krvoločno. "Kdo bo umrl pr­vi?", j

Takle je Konan, kot si ga je zamislil pisec: silen, a zamišljen, za korist sebe ter svojih ljudi. 

e zamrmral skozi razbite, krvave ustne.
V naslednjih povestih so bili bralci deležni še več podobnih pisunskih bravur, ki so daleč presegaleštorije v pulpovskih revijah, ter izvedeli več o Konanu kot osebi. In prav tu se kaže ogromna razlika glede na barbara, kakršnega si predstavljamo danes po zaslugi interpretacije Howardove zapuščine. Njegov Konan ni bil tako nabildan kot Švarci in figure iz slikovitih knjigic: bil je sicer mišičast, a obenem hiter, poskočen in pantersko eleganten v gibanju. Kdor bi to pripisal Arnieju, potrebuje očesnega dohtarja. Nadalje Konan tistebodi ni bil ne redkobeseden, ne malce omejen v glavo. Skozi zgodbe je nastala drugačna slika, ki se je dobro posojala literarni obliki in je zahtevala nemalo pisateljskega talenta ter truda. Simerijec Ko­­nan je bil sicer nepokorljiv v boju od blizu in tepel je raznoraz­ne pošastke, a ob­enem je bil prebrisan, učljiv, dojemljiv za no­vosti, govorec mnogih jezikov, rojen vodja, pod­kovan v vojaški taktiki. Jasno mu je bi­lo, kako deluje de­že­la pod kraljem, zraven neustrašnosti sta ga izpolnjevali morala in etika, razmišljal je o smislu življenja, o min­­ljivosti ter zana­šanju na sebe. Od tu pridejo njegova obdobja potrtosti in razglabljanja, katerih odsev na primer vidimo v Miliusovem filmu. Nemara se to najlepše izkristalizira v verzih, ki jih Howard predstavi kot izrezke iz epov lastnega izmišljenega sveta, recimo v temle biserčku: "When I was a fighting man, the kettle-drums they beat; The people scattered gold-dust before my horse's feet; But now I am a great king, the people hound my track; With poison in my wine-cup, and daggers at my back."