Medtemkoje Cobb risal, so se igralci urili. Milius ni hotel kaskaderjev, zato so se Švarci, Sandahl Bergman, ki je igrala Conanovo družico Valerijo, ter Gerry Lopez kot lokostrelec Subotai podvrgli urjenju z orožji, ki je trajalo pet mesecev trikrat na teden po dve uri. Milus je za to najel japonskega mojstra borilnih veščin & mečevanja Kijošija Jamazakija,

Edini zgledovalnež po Conanu, ki mu je dorasel, je Korgoth of Barbaria. Prvo in edino epizodo od­lič­ne risanke imate na prej­šnjem ploščku. Ne, več jih itak ne bi mogli prenesti.

ki se v filmu pojavi kot sensei, ki uči Konana gladiatorstva. Švicali so, venomer jedli pos­tane riževe cmočke, si pravili umazane vice o gejšah ...
... in uspeli, zakaj film je bil triumf. Eden od razlogov za to je bila izvedba, kajti vizuelna učinkovitost je bila na visokem nivoju. Milius in Cobb sta poskrbela za temačen, samotarski občutek in manjše obračune, kjer je odsotnost velikih bitk s stotinami udele­žen­cev zgolj doprinesla k intimnemu vzdušju. Potem so bili tu za tiste čase od­lični posebni učin­ki, kot je orjaška animatronična kača, detaj­l­na arhitektura, he­roj­s­ka glasba, razkrite gru­di deklin, ne ena, ampak dve fuk sceni, legendarni citati ("Conan, what is best in life?!" "Crush yoa enemies, see zem dri­v­en befoa you, and hea zi la­men­­tation of zeir vimen!") in v vlogi Thulse Dooma James Earl Jones, glas Dartha Vaderja. In na vrhu vsega Švarci. Sicer je bil inteligenten kot češarek, a s silnimi mišicami ter holcerskim frisom je bil idealno utelešenje mogočnega barbara, kakršnega so si iz stripov, fantazijskih povesti in namiznih iger Dun­geons & Dragons predstavljali milijoni navdu­šen­cev. Ti so strmeli v pustolovščino v drugem svetu, ki ni štedila s krvjo. Padale so glave, rezali so se trebuhi in Thulsin harem je malical golaž iz odsekanih človeških udov. Da je bil film deležen starostne oznake zgolj 15, je odraz duha nekega drugega časa.

Valerija je Konana zalotila pri lizanju jajc favoritne kamele, zato imata zdaj krizo. Seveda pa je barbar dete od­prtih polj, zato ga že zjutraj ne bo več. Sledil bo velblodom.

Hkrati pa so nagradili dejstvo, da film ni bil tra­past. Šur, bistvo njegove privlač­nosti je tvoril trikotnik mišica - pustolovščina - kri, dočim je lahko vsakomur jasno, da je Schwarzenegger v vlogo tiholazniškega zmikavta, ko gre s kompanjonoma po kačji dragulj, postavljen samo zato, ker je bil lik v izvirniku tat. A hkrati gledalca ni podcenjeval. Relativno dosti časa je namenjenega Konanu kot osebi iz mesa in krvi, čigar motivi niso samoumevni, marveč temeljijo na čustvih, razmisleku in njegovi zgodovini. Prav tako je izpopolnjen Doom kot svečenik kačjega kulta boga Seta, ki ok­rog sebe zbira kvazi kvazi mi­rovniško, na pol hipijevsko skupnost ter se ne zanaša na bum-tresk čarovnije, temveč je manipulator. Konan

Novi film o Konanu bojda pride že naslednje leto in naj bi bil zelo zvest Howardovim delom. Konana bo igral Steve Buscemi.

sicer bije običajne bitke, a tudi notranji boj, ko ga skuša Thulsa prelisičiti s predočenjem, da mu sovraštvo do njega daje moči za življenje ... In ko ga Valerija prosi, naj pozabi na maščevanje ter ostane z njim.
Jasno, to ni noben Shakespeare, saj sta dramatičnost in razvoj likov narezana na tenko. A v žanru, kjer smo zaradi kratkovidnosti studiev (izdelki za mulčke) še da­­nes vajeni le največjih klišejev in manka inteligence, je Conan the Barbarian svetilnik. Dokler Peter Jackson ni posnel Gospodarja Prstanov, je bil to standard za vse slične filme, in še zdaj ga je lepo pogle­dati. S Konanom je Arnie postal zvezda, medtem ko se je vloženih dvajset milijonov spremenilo v sto. Do danes je pelikula skupaj s prodajo na ploščkih za gospodinjstva zaslužila več kot 300.000.000 zelencev.
Film je seveda ugledal nadaljevanje, Conan the Des­t­r­oyer, ki je prišlo 1984. A režiral ga je Richard Flei­scher in brez Miliusove trdne roke je zadeva razpadla v neslano mineštro, v kateri je Arnie tepežkal dve brezzvezni pošasti in večino časa prebil razgaljen, da bi čim bolj navdušil gledalce. Obupna Red Sonja z umetnojoškato lajdro Brigitte Nielsen, ki je nastala leta 1985, pa v isti vic spada le zato, ker se v njej pojavi Švarci (ne kot Ko­nan, ampak kot njegov klon, princ Kalidor) in ker je rdečkarca kot lik predtem zaslovela na enak način kot barbar. Zavoljo stripov.