Nobena skrivnost ni, da je zabavna industrija zahodne civilizacije obsedena s po­kanjem. Ko je Tomo Križnar v sudanskih gorah Nubam predvajal Bonda, so bili domačini presunjeni. “Vi Evropejci gledate pobijanje za zabavo?!”, so se čudili. Kaj bi po­rekli šele ob tem, ko desetletniki odraščajo ob Rambu, pri starejšem bratu igrajo Doom in zrejo v televi­zijska poročanja iz arabskih konfliktov? Ravno zaradi te prežetosti z nažiganjem pa se skoraj nihče iz generacije frčečega svinca ne zaveda, da je zaresno orožje daleč od krepelc, s katerimi junaki v igricah ter filmčkih luknjajo slabe fante.
Preden se začnete sliniti ob misli na tanke, manev­rir­ne rakete in laserje (hej, tisti so v Jokerju 142), ve­di­te, da bomo govorili o ročnem orožju – takem, ki ga lahko soldat nosi v rokah, ne da bi si moral pomagati s škripcem. In ga lahko ročno tudi uporablja, zato se bomo težkih mitraljezov, ki jih je treba pos­ta­viti na ognjeni položaj ali vgrajeni na vozilih, le do­taknili. 'St­relno' kakopak pomeni, da bodo tematika na­pra­ve, ki v tarčo pošiljajo projektile, termin 'ognje­no' pa označuje, da se za pošiljanje izstrelkov uporablja me­ha­ni­zem gorenja pogonske snovi, v našem primeru smodnika. Tokrat se bomo na videz suhoparno bavili z zgo­dovino, delovanjem in vrstami sodobnega orož­ja, med­tem ko se bomo balistiki, rokovanju z njimi in bru­hanju ob strelnih ranah posvetili v prihodnjih šte­vilkah. Začenjamo pa na tisti točki v hištoriji, ko so ljudje o takih rečeh še sanjarili.

Originalni General Electricov minigun nosi ime M134 (letalska oznaka GAU-2) in je kalibra 7,62×51. Zaradi hitrosti streljanja med 2000 in 4000 izstrelki na minuto je nadvse pripraven za hitre prelete in kot tak vgrajen na širok spisek helikopterjev in letal. Ne, v roki pa ga med streljanjem ne bi mogli nositi, ker bi imeli nad njim toliko nadzora kot nad podivjanim bikom. V Predatorju in Terminatorju je streljal slepe naboje.