Revija Joker - Railgun

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Railgun
Railgun
...
Snailov prispevek k zanimivemu branju v Jokerju: poglobitev v drobovje najbolj priljubljenega domišljijskega eksterminatorja po Puški. Kakšne so resnične skrivnosti slavnega railguna?

Railgun se je dodobra usidral v praktično vsaki orožarni sodobne streljačine. Hehe, najdemo ga celo v prenekaterem novejšem filmu (recimo Eraser). Toda nenavadna pokalica, ki izstrelke bljuva z velikansko hitrostjo in z dolgo spiralno sledjo, ni zgolj plod bujne domišljije programerjev, marveč ima za seboj solidno teoretično podlago. Resda bo do take izvedbe railguna, kakršno poznamo v igrah, moralo preteči še precej vode, vendar nekateri zanesenjaki v domačih laboratorijih že streljajo s prototipi. Ah, ta preljuba radostna destrukcija!

Railgun iz filma Eraser. Prenosne verzije tega pihalnika, kakršna je predstavljena na sliki, še dolgo ne bomo videli, saj človeška tehnologija enostavno ni zrela za izdelavo česa takega.

Railgun je puška, ki z rabo električnega in magnetnega polja z veliko hitrostjo pljuva kovinske izstrelke. Če ste nekateri morda menili, da railgun ubija brez izstrelkov, se motite. Za nažiganje poleg elektrike potrebuje projektile, ki so veliki nekako toliko kot klasične krogle pri svinčenih nabojih. Princip delovanja tirnika temelji na osnovnih zakonih fizike. Če skozi žico spustimo električni tok, se okoli nje inducira magnetno polje. Če to žico zvijemo v krog, zaradi tega polja nanjo začne delovati sila, ki vso zanko vleče narazen. Ako je tok dovolj močan, se lahko zanka deformira v popoln krog.
Na podobnih načelih temelji railgun. Njegova zasnova je relativno preprosta. Kakor je razvidno iz imena, je naprava s

Oblak nabitih svetlečih delcev, ki zapusti railgun po strelu.
estavljena iz dveh kovinskih trakov (tračnic), med katerima je izstrelek. Ta mora biti izdelan iz prevodnega materiala, med njim in tračnicama pa mora biti prevodniški stik. Tirnice, izstrelek in tokovni izvor predstavljajo zanko. Ker je edini premični del te zanke (če so ostali dovolj močno pritrjeni) izstrelek, bo ta, ko skoznjo spustimo električni tok, med obema tirnicama z veliko hitrostjo oddivjal v svobodo (če bo sreča mila, proti tarči in ne obratno).
V Čezlužju, kjer se najpogosteje ogrevajo za nenavadne projekte, prototipe elektromagnetne puške kuje kar nekaj laboratorijev. Nekaterim so prvi poskusi streljanja že uspeli, medtem ko so drugi projekti še na risalni deski. O morebitnih poskusih vojske seveda ne vemo nič in najbrž tudi ne bomo, dokler nas kdo ne bo z novim orožjem pošteno naluknjal.
A čeprav je teorija delovanja enostavna, tehnična izvedba nikakor ni. Da bi lahko dosegli dovolj visoke hitrosti, potrebujemo zelo močan vir energije. V ta namen uporabljajo visokoenergijske kondenzatoje, ki jih za vsak strel predhodno napolnijo. Zavoljo polnjenja 'energijskih celic' se tudi railguni v igrah tako peklensko počasi pripravljajo na strel (drugi razlog je kakopak uravnoteženost krepel - hitro polneči se railgun bi ravnotežje urno izničil). Hitrost izstrelka je odvisna od trenja v cevi, kakovosti stika s tirnicami in predvsem od jakosti električnega toka, ki je na voljo. Pri tako velikih napetostih, kot so v kondenzatorjih, pa se lahko pripeti čuda nezgod, od preskoka naboja na nesrečnika, ki strelja (instantni elektrošok), do eksplozije puške, ker lahko kondenzatorje pri hitrem praznjenju raznese. Bum! Zaradi

Polna postavitev prvega delujočega railguna. Zadeva strelja grafitne vložke s hitrostjo 75 m/s.
nastale sile se lahko takisto razmaknejo tračnice in razsujejo ohišje. Trenutno edini delujoči modeli tirnikov so trdno privijačeni v tla in dodatno oklopljeni, z energijo pa se oskrbujejo iz kondenzatorjev, ki jih polnijo zmogljivi napajalniki, prav tako daleč od prenosnih (celo za Švarciniggerja). Da velika količina toka mirujočega izstrelka ne bi zavarila med tire, tega poprej z vzmetjo poženejo v gibanje in šele nato skozi tire spustijo tok.
Rezultati prvih poskusov se ne morejo primerjati s tistimi iz iger, kajti hitrost izstreljenih krogel je relativno skromna, prav tako njihov domet. Še najbolje se je odrezal tirnik Johna Walterja in Brenta Shorta, ki sta s šestimi trikilovoltnimi kondenzatorji streljala koščke grafita s hitrostjo 74 metrov na sekundo. To je še močno pod hitrostjo zvoka (340 m/s) in presneto daleč od svetlobne (300.000 km/s), ki predstavlja teoretično mejo.
Tudi spiralasta sled v igrah ni iz trte izvita. Pri pospeševanju izstrelka se zaradi preskakovanja naboja (ko se delec drgne ob strani tračnic) tvori plazma, ob

Najbolj poznan railgun v akciji
lak nabitih delcev, ki sveti. Ko naboj zapusti cev, mu plazma sledi, tako da imamo za njim ognjeno sled. Vedeti je treba le, da ta ni spiralasta. Morda bi taka postala, če bi izstrelek v cevi zavrteli, da bi imel kar najmanj zračnega upora. V tem primeru bi res bili deležni učinka, ki nam ga pripravi railgun v Kvaki in ki so ga strokovnjaki za posebne učinke namalali v Eraserja.
Railgun je tako zasnovan na povsem zdravi fizikalni zasnovi, vendar ga zavoljo številnih tehnoloških omejitev še ne bomo tako kmalu ugledali v arzenalu kake vojske. Vseeno je lepo videti, da avtorji iger in filmov svojih umotvorov vendarle ne privlečejo povsem iz zraka!

Railgun objavljeno: Joker 95
2001


sorodni članki