|
Railgun
...
Snailov prispevek k zanimivemu branju v Jokerju: poglobitev v drobovje najbolj priljubljenega domišljijskega eksterminatorja po Puški. Kakšne so resnične skrivnosti slavnega railguna?
Railgun se je dodobra usidral v praktično vsaki orožarni sodobne streljačine. Hehe, najdemo ga celo v prenekaterem novejšem filmu (recimo Eraser). Toda nenavadna pokalica, ki izstrelke bljuva z velikansko hitrostjo in z dolgo spiralno sledjo, ni zgolj plod bujne domišljije programerjev, marveč ima za seboj solidno teoretično podlago. Resda bo do take izvedbe railguna, kakršno poznamo v igrah, moralo preteči še precej vode, vendar nekateri zanesenjaki v domačih laboratorijih že streljajo s prototipi. Ah, ta preljuba radostna destrukcija!
V Čezlužju, kjer se najpogosteje ogrevajo za nenavadne projekte, prototipe elektromagnetne puške kuje kar nekaj laboratorijev. Nekaterim so prvi poskusi streljanja že uspeli, medtem ko so drugi projekti še na risalni deski. O morebitnih poskusih vojske seveda ne vemo nič in najbrž tudi ne bomo, dokler nas kdo ne bo z novim orožjem pošteno naluknjal. A čeprav je teorija delovanja enostavna, tehnična izvedba nikakor ni. Da bi lahko dosegli dovolj visoke hitrosti, potrebujemo zelo močan vir energije. V ta namen uporabljajo visokoenergijske kondenzatoje, ki jih za vsak strel predhodno napolnijo. Zavoljo polnjenja 'energijskih celic' se tudi railguni v igrah tako peklensko počasi pripravljajo na strel (drugi razlog je kakopak uravnoteženost krepel - hitro polneči se railgun bi ravnotežje urno izničil). Hitrost izstrelka je odvisna od trenja v cevi, kakovosti stika s tirnicami in predvsem od jakosti električnega toka, ki je na voljo. Pri tako velikih napetostih, kot so v kondenzatorjih, pa se lahko pripeti čuda nezgod, od preskoka naboja na nesrečnika, ki strelja (instantni elektrošok), do eksplozije puške, ker lahko kondenzatorje pri hitrem praznjenju raznese. Bum! Zaradi
Rezultati prvih poskusov se ne morejo primerjati s tistimi iz iger, kajti hitrost izstreljenih krogel je relativno skromna, prav tako njihov domet. Še najbolje se je odrezal tirnik Johna Walterja in Brenta Shorta, ki sta s šestimi trikilovoltnimi kondenzatorji streljala koščke grafita s hitrostjo 74 metrov na sekundo. To je še močno pod hitrostjo zvoka (340 m/s) in presneto daleč od svetlobne (300.000 km/s), ki predstavlja teoretično mejo. Tudi spiralasta sled v igrah ni iz trte izvita. Pri pospeševanju izstrelka se zaradi preskakovanja naboja (ko se delec drgne ob strani tračnic) tvori plazma, ob
Railgun je tako zasnovan na povsem zdravi fizikalni zasnovi, vendar ga zavoljo številnih tehnoloških omejitev še ne bomo tako kmalu ugledali v arzenalu kake vojske. Vseeno je lepo videti, da avtorji iger in filmov svojih umotvorov vendarle ne privlečejo povsem iz zraka! |
sorodni članki
|
|