Revija Joker - Napoleon I.

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Napoleon I.

Stodnevna vladavina
S pomočjo preostale evrope je Francija zopet postala monarhija, saj se je na prestol ponovno povzpela dinastija Burbonov z Ludvikom XVIII. Maja 1814 je bil sklenjen Pariški mir, ki je Francijo omejil na posesti iz leta 1792. Ko so vsi mislili, da je nevarnosti konec, jim jo je Napoleon še enkrat zagodel. Izkoristil je napetosti in nesklepčnosti koalicije, ki so se pokazale na dunajskem kongresu, sklicanem za splošno mirovno ureditev in obnovitev Evrope, ter se 1. marca 1815 izkrcal v Cannesu. Z velikimi obljubami in modrimi besedami je okoli sebe zbral jedro francoskih čet, prek 300 tisoč mož, ki so mu bili še vedno pokorni. Nasprotniki, katerih vrh je zasedal na Dunaju, so se hitro odzvali na ponovno vstajo. Anglija, Avstrija, Prusija in Rusija so mobilizirali po sto tisoč vojakov vsaka. Odločili so se za invazijo v Francijo, zato so sile zbirali v Belgiji pod vodstvom vojvode Wellingtona. Napoleon je cikal na presenečenje, zato je s 125.000 vojaki skrivoma prečkal francosko-belgijsko mejo. Moral je pohiteti, kajti v Belgiji so bile zaenkrat samo pruske in angleške čete, medtem ko so se Rusi in Avstrijci šele pripravljali. Francozi so se razdelili na tri

Leta 1806 je dal Napoleon zgraditi Arc de Triomphe, 50 metrov visok in 40 širok slavolok zmage nad Elizejskimi poljanami (Champs-Elysees) v Parizu.
krila in odrezali Pruse pod vodstvom generala Bluecherja od Angležev. Zaradi presenečenja so Francozi na začetku dobili spopade, vendar so zavezniki v dveh dneh uredili svoje vrste, dobili okrepitve in 18. junija v veliki bitki pri vasi Mont-Saint-Jean dokončno premagali Francoze. Ironija je, da bi Francozi lahko iz tega boja izšli kot zmagovalci, če ne bi prišlo do nesporazuma med Napoleonom in dvema generaloma, Neyjem in Grouchyjem. Močan oddelek nekaj deset tisoč pešakov je namreč v odločilnem trenutku čakal, namesto da bi napadel, zato so se medtem angleške čete dobro organizirale, Prusi pa so takisto lahko prišli na varno, ko jih je francoska glavnica premagala pri vasi Quatre-Bras. Ves trodnevni spopad Francozov in koalicijskih sil je dobil ime bitka Waterloo.
Napoleonu ostro kritiziranje svojih generalov ni po porazu nič pomagalo, saj so ga po stodnevni vladavini strpali na angleško fregato Bellerophon in ga odpeljali na Sveto Heleno v Atlantiku, kjer je 5. maja 1821 umrl zaradi raka na želodcu. Leta 1840 so Francozi njegove posmrtne ostanke prepeljali v Pariz in ga položili v sarkofag v cerkvi Dome des Invalides.

Napoleon Bonaparte je bil nedvomno izjemen človek z odlikami vseh kalibrov. Bojda je znal naenkrat narekovati štirim tajnicam, bil je dober govorec in znal dvigniti moralo vojakom, bil je nasploh velik voditelj ter predvsem eden največjih vojskovodij. Njegovo genialnost na bojnem polju pa je često zasenčilo nepravilno politično razmišljanje in podcenjevanje nasprotnika, kar je bila tudi njegova pogibel. Zaradi vojaške duše je na vojaški način obravnaval tako ljudi kot tudi narode. Milosti ni poznal in večkrat je poudaril, da se požvižga na življenje milijona ljudi. Ravno to njegovo neverjetno častihlepje ga je zrušilo. Najbrž nisem edini, ki ga zanima, kaj je imel v mislih, ko je šel nad Rusijo? Vsekakor pa je zanimivo, da ga Francozi obravnavajo kot veliko zgodovinsko osebnost in narodnega junaka, čeprav je bil ravno tak okupator kot kasneje Hitler.

Napoleon I. objavljeno: Joker 94
2001