Revija Joker - Napoleon I.

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Napoleon I.

Potnavzdol
Trgovska zapora Napoleonu ni prinesla hotenega učinka. Ostale države so poskušale za njegovim hrbtom odlok ignorirati, na lastnih tleh pa je zavoljo jeze trgovcev izgubil marsikatero politično točko. Poleg tega je njegova moč na zavzetih ozemljih počasi, a občutno slabela, kajti povsod se je prebujal narodni, protifrancoski duh. Za nameček je Anglija vseskozi pridno hujskala ljudstva proti okupatorju. Prva se je zganila Španija, ki ji je bilo dovolj nadvlade Napoleonovega brata Josepha. Uporniki so se povezali s Portugalci, na pomoč pa jim je prišla še britanska vojska pod komando Arthurja Wellesleyja, bolje znanega kot vojvoda Wellingtonski. Po prvih uporniških zmagah je Francozom sicer uspelo utrditi oblast, toda španski partizani so vse do konca Napoleonovega cesarstva pridno netili nemire.
Drugi uporniški narod so bili kakopak Avstrijci. Napoleon je s svojo vojsko ponovno prikorakal pred Dunaj, kjer jih je nepričakovano dobil po prstih. Francozi so se hitro organizirali in nasprotnika pošteno potolkli v Wagramu, malce južno od Dunaja. Napoleon je nato prisilil cesarja, da mu je dal hčer Luiso za ženo (pred

Napoleon je uspel med vojskovanjem s svojimi nastopi in nagovori tako dvigniti moralo svojim možem, da so zmagovali kljub proti dosti večjim vojskam.
tem se je ločil od Josephine, ki mu je s svojo lahkoživostjo ves čas spodkopavala moški ponos).
Francoskemu cesarju so se že pošteno tresla tla pod nogami, tako v osvojenih deželah kot v lastni domovini. Ampak zanj je bil to šele začetek, kot je zapisal v svoj dnevnik. Leta 1812 je iz zadnjih kotičkov svojega cesarstva zbral velikansko vojsko 600.000 mož in se brez vojne napovedi, pod pretvezo, da so trgovali z Angleži, prestopil rusko mejo. Rusi so se pred Francozi umikali vse do Moskve. Prvi in pravzaprav edini večji spopad se je bil pri vasi Borodino, kjer je 6. septembra sovražnika pričakala velika vrsta ruskih topov in konjenikov pod vodstvom generala Kutuzova. Napoleon je z močnim čelnim napadom prebil ruske položaje, padlo je 42.000 Rusov, in čez en teden neovirano zasedel Moskvo. A njegov naivni up, da bo s padcem glavnega mesta njegova vsa država, se je izjalovil. Še več, Moskva ga je pričakala prazna in v plamenih. Kot da za Francoze ne bi bilo zadosti, da so tisoče kilometrov znotraj sovražne dežele brez kakršnekoli oskrbe, se je pričel še mraz. Bonaparte je v obupu ukazal vrnitev. Umik skozi daljne, zaledenele in izropane ruske ravnice je bilo nekaj strahotnega. Sestradani, slabo opremljeni vojaki so se prebijali proti domu skozi snežne meteže pri tridesetih stopinjah pod ničlo, pri čemer so po njih kar naprej tolkli kozaški jezdeci. Najhujša preizkušnja je bilo prečkanje ledene reke Berezine. Napoleon je v tem pohodu izgubil skoraj pol milijona ljudi! Vseeno se mu je uspelo vrniti v Pariz. Prvo, kar je zahteval, so bile nove čete, zakaj novica o velikem porazu se je hitro razvedela in francoska oslabitev je spodbudila nezadovoljne narode k vstaji. Resnično mu je uspelo ponovno zbrati močno vojsko, po večini mladeničev, ki jo je peljal v Nemčijo. Dejstvo, da je že poleti 1813 premagal 150.000-glavo zavezniško silo pri Dresdenu, pove, kakšen vojaški mojster je Napoleon bil. Toda to je bila njegova zadnja zmaga. Oktobra istega leta je utrpela njegova armada odločilen poraz pri Leipzigu, kjer ga je pričakal dvakrat večji avstrijski, nemški in pruski nasprotnik. Francozom je spočetka celo dobro kazalo, toda bitko je odločil prihod Švedov in prebeg bavarskih čet k zaveznikom. Napoleon je ušel v Pariz, kjer ga je lasten narod odstavil. Marca 1814 so koalicijske čete vstopile v Pariz in mesec kasneje so velikega osvajalca izgnali na sredozemskiotokElbo.

Napoleon I. objavljeno: Joker 94
2001