Revija Joker - Napoleon I.

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Napoleon I.

Liberte, fraternite, egalite
Francija je imela v tistem času v Evropi največ prebivalcev (prek dvajset milijonov), hrane pa je neprestano primanjkovalo. Država je bila globoko zadolžena, davčni sistem je bil povsem neučinkovit, drug za drugim so spodleteli številni poskusi ministrov, da bi znižali proračunski primanjkljaj. Za nameček so deželi z vseh strani neprestano grozile sovražne vojske. In kot da sami s sabo ne bi imeli dovolj težav, so se vmešali še v vojno za ameriško neodvisnost, seveda proti svojemu staremu sovražniku, Angležem.
Za družbo, ki se je hitro spreminjala, je tak režim deloval kot prisilni jopič. Brezupne razmere in razsvetljenske ideje so bili dovolj tehtni razlogi za spremembe. Maja 1789 je to uvidel tudi kralj Ludvik XVI. in po skoraj dvesto letih ponovno sklical državne stanove, nekakšen skupščinski organ, sestavljen iz vseh slojev. Plemstvo in duhovščina sta na zasedanju branila svoje davno pridobljene privilegije in niti slišati nista hotela o izboljšanju položaja tretjega stanu. To je bil dober povod za prvi, pravni del revolucije. Odposlanci najnižjega sloja so zasedli dvorano, se oklicali za edinega pravega predstavnika naroda in ustanovili narodno skupščino. Kralj se je moral njihovih zahtevam ukloniti, s čimer se je v Franciji končala absolutistična monarhija.

Doktor Guillotin je med francosko revolucijo izboljšal srednjeveško obgljavljalno pomagalo. Giljotino so postavili na pariški Place de Greve, kjer je obratovala od zore do mraka.

Ker so se v središču Pariza takoj zatem pričele zbirati množice protikraljevskih protestnikov z vseh strani države, je Ludvik XVI. pod pretvezo, da želi zagotoviti mir, zbral okrog prestolnice veliko vojsko. Rulja se je tedaj uprla in 14. julija 1789 napadla ječarno Bastiljo, dolgo časa osovraženi simbol absolutizma, v katerem se je znašlo ogromno nedolžnih revežev. Revolucija je v tednu dni zajela vso Francijo in kmetje so enega za drugim zavzemali plemiške gradove in dvorce. Skupščina, čeprav navznoter neenotna, je odpravila vse fevdalne zakone, odvzela bonitete plemstvu in duhovščini, zaprla kraljevo družino ter izdala civilno ustavo. S tem pa se vrenje ni ustavilo, komaj začelo se je. Revolucionarno sodišče je predstavnike višjega v vrsti pošiljalo pod giljotino. V hude notranje nemire sta se vmešali še Prusija in Avstrija, ki sta Franciji napovedali vojno. Bali sta se namreč, da bi se gibanje razširilo onkraj meja, poleg tega pa avstrijskemu cesarju Jožefu II., sinu Marije Terezije, ni bilo všeč, da revolucionarne sile držijo v ujetništvu njegovo sestro, Marijo Antoinetto, ženo Ludvika XVI. Prve vojaške operacije na vzhodni meji so osvetlile slabosti francoske vojske, saj je veliko monarhiji naklonjenih poveljnikov prebegnilo. Šele ko je sovražnik potrkal na pariške duri, se je začel obči nabor. Navkljub izgubi določenega dela ozemlja je Francozom uspelo pregnati nemške sile iz dežele.
Nova francoska oblast, ki se je poimenovala narodni konvent, je ponovno pošteno ujezila sosednje države, ko je po hitrem postopku usmrtila kralja in njegovo ženo. Koalicijske sile, ki se jim je pridružila še Anglija, so napadle z vseh strani. Narodni konvent se je zatorej odločil za vladanje s terorjem, kar je pomenilo vsesplošno, tako politično kot gospodarsko, podrejenost nadzoru države. Ker naj bi kult krščanstva v skladu z ideali razsvetljenstva zamenjal kult razuma, se je pričelo splošno razkristjanjevanje Francije. Odpravili so krščanski koledar, uvedli republikansko štetje časa in razveljavili ustavo. Na vrh konventa se je povzpel Robespierre, ki je pripadal stranki jakobincev. Vladal je s trdo roko in dal obglaviti tisoče nasprotnikov. Najbrž ni slutil, da bo podobna usoda doletela tudi njega. Julija 1794 so ga strmoglavili in usmrtili. S tem se je končalo obdobje terorja.
Sovražniki Francije so bili odbiti, plemiči usmrčeni, pregnani ali spreobrnjeni, dosežena je bila enakost pred zakonom, cerkvena in fevdalna posestva so razdelili osvobojenim kmetom. Ljudstvo je bilo od boja utrujeno in je želelo uživati plodove zmage. Izvolili so vlado petih mož, tako imenovan direktorij, ki se je pričel spopadati s stanjem države, ki je bila povsem v razsulu. Pri tem je oblast tesno sodelovala z vojsko, kar je bilo navsezadnje tudi potrebno, kajti na mejah je še vedno čakal sovražnik, pa tudi znotraj države je prihajalo do uporov. Častihlepni, novopečeni vojaški voditelji so vseskozi težili k ponovnemu zavzetju izgubljenih ozemelj. Vkup so dali načrt in dve močni vojski poslali prek Rena, tretja, slabše opremljena pa je odkorakala v Lombardijo. Vodil jo je majhen general...

Napoleon I. objavljeno: Joker 94
2001