... bi Yohan tistega lepega popoldneva v letu dvajurjevem ne sedel za računalo in se ne prijavil na mnenjalnik? Zdaj ne bi brali tega članka, seveda. Kar nemara pomeni, da bi lahko počeli kaj drugega - se recimo bojevali v tretji svetovni vojni.
Že od pamtiveka je malega človeka sen, da bi lahko predvidel prihodnost. A kaj, ko ga niti preteklost ne izuči. Raje se zateka v domišljijo in scenariji vrste 'kaj bi bilo, če ...' se mu v mislih odvrtijo večkrat dnevno. Za dokaz lahko prisluhnemo kar lokalnemu bardu, ko otožno jamra, kaj bi bilo, če naši predniki ne bi preplavali tiste ruske reke. Hja, najbrž bi nas kasneje spražilo okrog Černobila.
Kaj pa vi? Kolikorat ste danes pomislili na nekaj, kar bi lahko bilo, če bi se zgodilo nekaj malo ali precej drugače? Če bi parkirali drugje in nam vozila ne bi odpeljal pajek? Če bi šefu oni dan povedali, kar mu gre, in dali odpoved v službi? Če bi se v mladosti malo več učili in končali faks? Morda bi šefu res jebali vse po spisku in vam pajek ne bi odpeljal avta, ker tam okrog ne bi imeli kaj iskati. Eno z drugim. Toda za nazaj je zgodovina zabetonirana in različica dogodkov 'kaj bi bilo, če ...' NE OBSTAJA. Ni trdnih dokazov, ki bi pričali o kakršnih koli tako ali drugače nastalih alternativnih svetovih. Nekateri kvantni fiziki morda trdijo drugače, ampak dokler ne bom nekje nagazil samega sebe, ne verjamem nič.
Zakaj potem človek porabi toliko časa za neproduktivno razmišljanje o nečem, na kar ne more vplivati? Zaradi boljšega razumevanja obstoječe zgodovine. Ravno zato je naš mozeg obremenjen s proučevanjem alternativnih poti - ne samo v prihodnosti, pač pa tudi v preteklosti.
Eden najbolj priljubljenih motivov alternativnih zgodovin je zmaga konfederacijskih sil v ameriški državljanski vojni. Koliko časa bi se v tem primeru suženjstvo še obdržalo? Do danes? S tem se bavi rogajoči dokumentarec C.S.A. |
