Rim sije lahko dokončno oddahnil, ko je rimski general Scipio Mlajši (kasneje Afriški) po Hanibalovem zgledu z veliko vojsko potrkal na vrata nemočne Kartagine. Kartažanski senat je v hipu pristal na premirje in odpoklical Hanibala iz Italije. Toda ko se je ta vrnil, je taisti senat, ki najprej svojemu junaku ni hotel pomagati in se je kasneje tresel pred rimskimi grožnjami, postal domišljav. Z velikim vojskovodjo v mestu so se kar naenkrat počutili varne in so razveljavili mirovno pogodbo. Vendar je bil Hanibal pametnejši, saj je bila Kartagina ob vse adute in celo sosedje Numidijci so jim obrnili hrbet. Zato se je s Scipiom sestal v mestu Zama in ta zmenek je bil najmanj tolikšnega pomena kot pogovor med Napoleonom in ruskim carjem Aleksandrom I. ter Hitlerjem in Stalinom. Toda Scipio ni pristal na kartažanske pogoje, zato je bil boj neizbežen.
Scipio je vkup zbral 20.000 legionarjev, 14.000 mož lahke pehote in 9000 konjenikov. Hanibalova velearmada je štela približno 50.000 pretežno neizkušenih vojakov različnih afriških plemen, Ligurijcev, Galcev, Grkov in Italov, ter osemdeset slonov. Debelokožci, ki so postali nekakšen Hanibalov zaščitni znak, so bistveno vplivali na izid bitke, kajti v prvi potezi je vseh osemdeset slonov zaradi nezdresiranosti in neizkušenosti vodnikov zbezljalo ter povsem onesposobilo lastno konjenico. Trdne in disciplinirane rimske legije so potem na

Proti Hanibalu se je borila vsa dinastija Scipio. Očeta je Kar­tažan porazil in skoraj ubil pri Trebii, njegov sin, Scipio Afri­canus I. (na sliki), pa je z zmago pri Zami odločil drugo punsko vo­j­no. V tretji je nas­lednik, Sci­pio Africanus II., dokončno uničil Kartagino.

vkljub manjšemu številu brez težav prebile vse tri Hanibalove bojne vrste ter jih dobesedno zmlinčile. Poveljnik je s peščico komajda pobegnil nazaj v mesto, kjer so podpisali brezpogojno vdajo. S tem se je končala druga punska vojna. Ob tem je zgodovinar Polibij zapisal, 'da je svet spet pripadel Rimljanom'.
Hanibalova zgodba pa se tu še ne neha. Po sklenitvi mirovne pogodbe, ki je Kartagini naložila gromozansko vojno odškodnino, je vojskovodja pričel politično kariero. Z raznimi reformami državi niti ni bilo zvišati davkov, da bi zmogli plačevati Rimu. Ampak to ni bilo všeč senatu in veljakom, ki so morali precej primakniti iz lastnega bogastva. Zato so se začela spletkarjenja proti Hanibalu in ko so tla postala prevroča, jo je Hanibal popihal. Odtlej se je klatil po raznih vzhodno sredozemskih državah, med drugim se je ustavil v izvirnem feničanskem mestu Tir. Sovraštva do Rimljanov ni pozabil in je proti njim nenehno podpihoval razne vladarje ter se tudi sam bojeval. A bilo je prepozno. Rim, čeprav so ga pestile finančne težave še iz vojne s Kartažani, je medtem že bistveno razširil svoj imperij na vzhod, zlasti ko je dokončno st

Izvežbani in opremljeni rimski legionarji so pri Zami z lahkoto opravili z resda številčnejšo, a povsem nedisciplinirano in slabotno Hanibalovo hordo.

rl makedonsko moč. Hanibal Barca, ki mu je rodno mesto navzlic vsem uspehom obrnilo hrbet tako med vojno kot po njej, je pri štiriinšestdesetih letih nekje v Mali Aziji popil skodelo strupa, da bi se izognil dokončnemu prijetju.
Diktat, vsiljen Kartagini po bitki pri Zami, ni ustvaril prijateljstva med narodi, marveč le hladno vojno. Pri tem je šlo Rimu najbolj na živce, da so Kartažani s trdim delom in dobičkonosno trgovino postavili gospodarstvo na noge. Rimski državnik Kato je ob vsaki priliki tulil 'Cathago delenda est! - Kartagino moramo uničiti!' Zato so hujskali Numidijce, da so postopoma grabili ozemlja v severni Afriki. Ko je Kartažanom prekipelo in so segli po orožju, so s tem prekršili eno od postavk vdaje, zato so jim Rimljani napovedali vojno (tretja punska vojna), ki se je leta 147 pr. n. št. končala s popolnim uničenjem Kartagine. Daljnosežna posledica tega je bila, da se je Evropa potlej razvijala na osnovi robatih, poljedelskih Rimljanov in ni povzela prefinjenega načina življenja ter načina razmišljanja semitskih Feničanov.