|
Rim sije lahko dokončno oddahnil, ko je rimski general Scipio Mlajši (kasneje Afriški) po Hanibalovem zgledu z veliko vojsko potrkal na vrata nemočne Kartagine. Kartažanski senat je v hipu pristal na premirje in odpoklical Hanibala iz Italije. Toda ko se je ta vrnil, je taisti senat, ki najprej svojemu junaku ni hotel pomagati in se je kasneje tresel pred rimskimi grožnjami, postal domišljav. Z velikim vojskovodjo v mestu so se kar naenkrat počutili varne in so razveljavili mirovno pogodbo. Vendar je bil Hanibal pametnejši, saj je bila Kartagina ob vse adute in celo sosedje Numidijci so jim obrnili hrbet. Zato se je s Scipiom sestal v mestu Zama in ta zmenek je bil najmanj tolikšnega pomena kot pogovor med Napoleonom in ruskim carjem Aleksandrom I. ter Hitlerjem in Stalinom. Toda Scipio ni pristal na kartažanske pogoje, zato je bil boj neizbežen.
Hanibalova zgodba pa se tu še ne neha. Po sklenitvi mirovne pogodbe, ki je Kartagini naložila gromozansko vojno odškodnino, je vojskovodja pričel politično kariero. Z raznimi reformami državi niti ni bilo zvišati davkov, da bi zmogli plačevati Rimu. Ampak to ni bilo všeč senatu in veljakom, ki so morali precej primakniti iz lastnega bogastva. Zato so se začela spletkarjenja proti Hanibalu in ko so tla postala prevroča, jo je Hanibal popihal. Odtlej se je klatil po raznih vzhodno sredozemskih državah, med drugim se je ustavil v izvirnem feničanskem mestu Tir. Sovraštva do Rimljanov ni pozabil in je proti njim nenehno podpihoval razne vladarje ter se tudi sam bojeval. A bilo je prepozno. Rim, čeprav so ga pestile finančne težave še iz vojne s Kartažani, je medtem že bistveno razširil svoj imperij na vzhod, zlasti ko je dokončno st
Diktat, vsiljen Kartagini po bitki pri Zami, ni ustvaril prijateljstva med narodi, marveč le hladno vojno. Pri tem je šlo Rimu najbolj na živce, da so Kartažani s trdim delom in dobičkonosno trgovino postavili gospodarstvo na noge. Rimski državnik Kato je ob vsaki priliki tulil 'Cathago delenda est! - Kartagino moramo uničiti!' Zato so hujskali Numidijce, da so postopoma grabili ozemlja v severni Afriki. Ko je Kartažanom prekipelo in so segli po orožju, so s tem prekršili eno od postavk vdaje, zato so jim Rimljani napovedali vojno (tretja punska vojna), ki se je leta 147 pr. n. št. končala s popolnim uničenjem Kartagine. Daljnosežna posledica tega je bila, da se je Evropa potlej razvijala na osnovi robatih, poljedelskih Rimljanov in ni povzela prefinjenega načina življenja ter načina razmišljanja semitskih Feničanov. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Trojanski konj ![]() David in Goljat ![]() Bitka na Maratonu ![]() Aleksander Makedonski ![]() Hannibal ad portas ![]() sorodni članki
|
|