Revija Joker - Velike bitke: stari vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: stari vek

Hannibal ad portas
Kartažan Hanibal nedvomno sodi med največje in najboljše generale vseh časov, ob boku Napoleona, Rommela, Aleksandra Velikega in Josipa Broza. Bil je namreč edini, pred katerim je klecnila dolge veke najbolj napredna rimska vojska, in človek, ki je med Rimljani zasejal strah, ki je trajal še stoletja kasneje, ko so mamice svoje poredne otročičke strašila s pregovorom, da je Hanibal pred/na vratih - Hannibal ante/ad portas.
Kartagina je staro mesto, lučaj oddaljeno od Tunisa. Ustanovili so jo Feničani, priseljenci iz mesta Tir (današnji Sur v Libanonu) okoli leta 800 pred Kristusom. Mesto je cvetelo kot le kaj in skozi čas postalo pomorska velesila, tako v trgovskem kot v vojaškem smislu. A vzporedno s Kartagino je na apeninskem polotoku rasel tudi Rim. Sprva je, še v plenicah, opazoval bitke med Grki in Kartažani, nakar je hotel obvladovati Sredozemlje na obeh področjih. Sožitja oziroma zdrava konkurence takrat še niso poznali in mesti sta si bili kmalu v laseh. Igra za prevlado se je pričela. Prvič sta se nasprotnika udarila 264 pred na

Hanibal Barca se je rodil s sovraštvom do Rimljanov v krvi.
šim štetjem, vzrok je bila prevlada nad Sicilijo. Tako se je začela prva od treh punskih vojn (Rimljani so Kartažanom rekli Puni), iz katerih je Rim vedno izšel kot zmagovalec. Prva se je bila predvsem na morju. Kartažanski vojski je poveljeval Hamilkar Barca.
Hanibala Barco, njegovega sina (247-183 pr. n. št.), so že od malih nog vzgajali v mržnji do severnega nasprotnika. Že kot mladenič je pokazal vojaški talent, zato ga je oče vzel v Španijo, katere jug je bil navkljub izgubi Sicilije, Korzike in Sardinije še vedno v Kartažanskih rokah. Medtem ko je Rim posvečal pozornost vojni z Iliri in vpadom Galcev, je Hanibal večal imperij. Leta 218 pr. n. št. je kot vrhovni vodja kartažanskih čet dosegel prvi uspeh z zavzetjem mesta Sagunt. S tem je sprožil pričetek druge punske vojne.
Rim se je bal Kartagine, vendar le z južne strani oziroma z morja. Druge poti do tjakaj niti ni bilo, vsaj tako je menil senat. Vendar so se senatorji ušteli, kajti Hanibal se je odločil izpeljati eno najbolj pogumnih vojaških dejanj nasploh: iz Španije prečkati Pireneje v Galijo (Francijo), nakar čez Alpe vpasti sovražniku v lasten dom. Na razpolago je imel dobrih sto tisoč mož. Štiri tisoč jih je poslal v bran rodnemu mestu, desetino jih je pustil pod vodstvom brata Hasbrubala v Španiji in desetino drugemu bratu Hanu v Kataloniji pod pirenejskimi prelazi. Ko je odslovil še precejšnje število nezanesljivih vojakov, je njegova odprava za tisoč petsto kilometrov dolgo pot v Italijo štela 50.000 pešakov, 9000 konjenikov in 37 slonov.

Rim je izvedel za Hanibalovo nakano kmalu potem, ko je veliki vodja prečkal reko Rono. Tamkaj je namreč trčil ob čete rimskega generala Scipia Starejšega. A Kartažan se je izognil spopadu, saj je hotel hotel čimprej doseči apeninski polotok. Zato se je obrnil kanček proti severu, kjer se mu pridružilo še nekaj keltskih hord. Pričel se je najbolj drzni in nevarni del potovanja: pohod čez Alpe. Glede natančne poti si zgodovinarji niso edini, drži pa, da je od vznožja do Padske nižine na drugi strani potreboval petnajst dni. Gorske nesreče so terjale življenja nekaj tisoč vojakov, okoli deset tisoč pa jih padlo v neprestanih zasedah sovražnih gorskih plemen. Težava pri vseh teh podatkih je, da pisanih del s strani Kartažanov ni. O pohodu sta poročal

Sloni v Hanibalovi vojski so bili afriški gozdni primerki, ki so s svojima dobrima dvema metroma komajda kaj višji od konj. Koristili so mu edino v prvem delu pohoda, ko je z njimi strašil gorska plemena.
a le rimska zgodovinarja Polibij in Livij, katerih podatki, posebej številke, se bistveno razhajajo. Eden denimo piše, da je pohod preživelo vseh sedemintrideset slonov, drugi trdi, da jih je pol našlo našlo večnost v Alpskih prepadih.
Kakorkoli že, po spustu se je Hanibalu pridružilo še nekaj Rimljanom nepokornih galskih plemen, tako da vsa vojska štela dobrih 40.000 mož. Svoje sile je povečal vsaj še za polovico ob prvem večjem spopadu z Rimljani in zmagi nad njimi na reki Trebii. Žal pa je v bitki in čez zimo po njej, v kateri sta obe strani 'počivali', izgubil številne konje in vse slone razen enega, na katerem je general spomladi jezdil čez Apenine. Druga bitka se je vnela ob Trasimenskem jezeru, ko je skoraj 20.000 Rimljanov spet zakorakalo v Hanibalovo past. Vojna sreča je bila zopet odločno na strani Kartežana.
Četudi se je zdelo, da kartažanske vojske ne more nič več ustaviti in da je padec Rima le še vprašanje nekaj mesecev, je bil Hanibal preveč moder, da bi naivno upal na uspeh. Predobro se je zavedal, da je vse prej kot v zavidljivem položaju. Bil je tujec sredi sovražne dežele, brez upanja in možnosti za povezavo s Kartagino. S seboj ni imel niti enega bojnega stroja (katapulta, ovnov, odrov...), zato bi bilo obleganje kateregakoli od večjih mest le jalovo postopanje pod obzidjem. Poleg tega je rimska vojska z zavezniki vred v tistem času štela tričetrt milijona vojakov, dočim je bilo število Hanibalovih soldatov po bitki pri Trasimenskem jezeru le štirideset tisoč, od katerih je bila samo polovica poklicnih vojakov. Slabo razmerje proti izvrstno izurjenim centurionom in legionarjem. Vojskovodja je bil prisiljen uporabiti drugačno taktiko. Upal je, da bo na svojo stran pridobil večino razdrobljenih plemen (Galci, Itali...) in rimskih zaveznikov na polotoku. Medtem je nepričakovano napadal zaselke vsepovprek in pazil, da mu ne zdesetkajo vojske. Četudi so Rimljani panično utrjevali svoje glavno mesto in zažigali žitna polja okrog njega, so se Kartežani mestu ognili in se raje podali v pokrajino Kampanjo, ki je bila pomembna žitnica. Tu je bilo tudi pristaniško mesto Neapolis (Neapelj), ki pa zaradi mogočnega obzidja ni nikoli padlo. Več kot leto dni se je tako Hanibal sprehajal po srednji Italiji in pustošil mesta, vendar na svojo stran ni pridobil niti enega ljudstva.
Spomladi leta 216 pred našim štetjem je prišlo do največje bitke na Hanibalovem pohodu, ki le še dodatno potrdila spretnost kartažanskega vojskovodje. Dve veliki armadi sta se srečali v Apuliji ob reki Ofanto, koder je stalo v tistih časih bogato mesto Kane. Rimska stran je bila v številčni premoči, ampak to Hanibala ni zmedlo. Obe vojski sta se na ravnini razpotegnili v dolga pasova. Najprej je kartažansko-numidijska konjenica povsem porazila rimsko. Nato so šle v frontalni napad rimske čete in Hanibal je ukazal svoji sredini ritenski umik, dokler se ni njegova vrsta razpotegnila v lunasto obliko, s tem, da je na krajce postavil najboljše enote. Konjenica je medtem prišla Rimljanom za hrbet in sovražnik je bil docela obkoljen. Armadi dveh konzulov, ki sta šteli osem legij, sta bili pov

Arhimed je med ostalim zgruntal silo vzgona, prostorninsko razmerje med valjem in kroglo ter 'izumil' vzvod.
sem uničeni. Na bojnem polju je ostalo šestdeset do sedemdeset tisoč rimskih trupel, med katerimi je bilo veliko število vrhovnih generalov in en konzul. Hanibal je izgubil le desetino svojih sil. Po katastrofalnem porazu pri Kani so se prvič pokazale razpoke v dotlej močno sklenjeni rimski federaciji. V tej mračni uri rimske zgodovine je senat celo poslal sle v preročišče Delfi, kakšne daritve so potrebne, da bi odvrnili ta srd bogov.
Kartažani so imeli sedaj v rokah vse adute, saj so po boju uspeli vzpostaviti oskrbovalno pots Kartagino. Hanibal je tjakaj poslal veliko bogastvo in upal na krepko pomoč. Toda dogodki so se zasukali tako, da je njegov brat v Španiji popustil in izgubil dobršen del ozemlja. Ker so bila tamkajšnja tla bogata s srebrom, so mogočniki v Kartagini hoteli zavarovati svoje mošnjičke. Zato so poslali pomoč tjakaj, Hanibalu pa le nekaj tisoč konjenikov in štirideset slonov, čeprav bi ob primerni pomoči vojskovodja z zelo majhnimi napori povsem spremenil tok zgodovine in s tem postavil današnji svet na glavo, politično, kulturno in versko. Tako pa je v odločilnem trenutku Kartagina pustila lastnega človeka sramotno na cedilu in potlej je šlo le še navzdol. Čeprav se je Hanibal na '

Arhimed ni maral Rimljanov, zato si je izmislil kup pomagal za obrambo Sirakuz, med drugim posebno vbočeno ogledalo, s katerim je na določeni razdalji dobesedno sežgal sovražnikove ladje.
škornju' zadrževal še celo desetletje, so Rimljani vztrajno slabili kartažansko moč na vseh frontah: na morju, na otokih in v Španiji. Za nameček so rimske legije prestregle in zažgale makedonsko ladjevje kralja Filipa V., ki je prišel na pomoč zavezniku Hanibalu.
Leta 206 pred Jezusovim rojstvom, po dolgih letih nenehnega vojskovanja, igranja mačke in miši ter nihanja tehtnice, je začela kartažanska zvezda počasi ugašati. Izgubili so vse otoke in celotno Španijo, za nameček pa so njihovi veliki zavezniki, afriški Numidijci, prestopili k nasprotniku. Pri tem velja omeniti nepriliko ob rimskem zavzetju Sirakuz na Siciliji. Kljub ukazu, da morajo priznanemu, tamkaj živečemu grškemu modrecu in matematiku Arhimedu prizanesti, ga je neučakan vojak ubil, ko mu je učenjak odsotno zabrusil: 'Noli turbare circulos meos! - Ne moti mojih krogov!'

Velike bitke: stari vek objavljeno: Joker 91
2001