Revija Joker - Velike bitke: stari vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: stari vek

Aleksander Makedonski
Ozemlje, ki ga zasedel Aleksander III. Veliki v svojem kratkem življenju, je bilo nedvomno eno največjih. Morda je Džingiskan kasneje zakoličil večje območje, vendar je bil Mongol razbojnik in požigalec, ki v nobenem pogledu ni storil ničesar za dobrobit zgodovine, dočim je Aleksander širil helenizem, grško kulturo in jezik skoraj po vsem tedaj znanem svetu. Ostanke grškega tipa mest je zategadelj moč najti daleč na vzhodu, v Afganistanu in severni Indiji.
Slavni vojskovodja se je rodil leta 356 pred našim štetjem makedonskemu kralju Filipu II. v mestu Pella, sto kilometrov južno od meje današnje Grčije z

Aleksander Veliki - vojaški genij pri dvajsetih.
današnjo Makedonijo. Tedanja Makedonija ima z istoimensko državo danes bore malo skupnega (česar se današnji Makedonci ne zavedajo najbolj, današnji Grki pa, zato tako težijo zaradi imena države). Makedonija je bil severni del Grčije, ki je potekal ob severni obali Egejskega morja. Zaradi svojih geografskih značilnosti je Makedonija kmalu po perzijskih vojnah postala vodilna grška država. Leta 336 pred rojstvom odrešenika je Aleksander prevzel makedonsko žezlo, združil Grke in ponesel njihovo ime po svetu. Pri dvajsetih je bil kralj sicer mlad, nikakor pa ne neizkušen in nerazgledan, kajti od rane mladosti ga je Aristotel uril v različnih vedah in veščinah. Zato ni čudno, da je že v prvem letu svoje vladavine dodobra spremenil makedonsko vojsko. Najprej jo je naredil skoraj docela poklicno, nadalje pa je hoplite v falangi opremil s povsem novim orožjem, šest metrov dolgimi lahkimi sulicami, ki so se v praksi izkazale za presenetljivo koristne, tako proti pehoti kot proti konjenici. Težave, ki so tistega leta pestile okoliš, je rešil hitro in elegantno: vse notranje upornike in revolucionarje je dal pobiti, uporniško mesto Tebe je uničil in za nameček še izbojeval hudo zmago nad severnimi Iliri.
Ko je imel vse niti trdno v rokah, je pričel dejavno razmišljati o zamisli, ki jo je razvijal že njegov oče: osvojiti Perzijo in se ji maščevati za gorje, ki ga je prizadejala Grkom v preteklih stoletjih. Vkup je zbral 45.000 mož, prečkal ožino Dardanele in se prvič srečal z neprijateljem ob reki Granik na skrajnem zahodu današnje Turčije, blizu ruševin Troje. Aleksander se je zavedal, da brez zvijače ne bo šlo, saj so imeli Perzijci bistveno večjo konjenico. Zato je ponoči prečkal reko niže, kjer je sovražnik pričakoval, jih presenetil in z disciplinarno falango gladko porazil nasprotno vojsko. Zanimivo je, da vse risarske upodobitve velikega Makedonca izvirajo ravno iz te bitke, saj je bil zavoljo bleščečega oklepa, ki ga je vzel iz Ateninega templja in naj bi ga davno tega nosil sam Ahil, videti božanski. Po tradiciji so grški zgodovinarji napisali, da so 'naši' izgubili v spopadu samo sto devetdeset mož. Koliko je to res, niti ni pomembno. Pomembnejša in vsaj v osnovi popolnoma resnična je zgodba o gordijskem vozlu.
Legenda pravi, da se je Aleksander Veliki po zmagi pri Graniku podal skozi Malo Azijo proti osrčju Perzije. Na poti je prečkal tudi v Frigijo (osrednja Turčija), kjer se je znašel pred zanimivo uganko. Rečeno je bilo, da kdor razveže sloviti vozel, postane vladar sveta. Z njim je namreč vladar Gordij, oče Midasa (onega tipa, ki je spreminjal reči v zlato), privezal voz, s katerim je zmagal v tekmi za vladarja, v Zevsov tempelj. Aleksander se ni kaj prida obotavljal. Potegnil je meč in vozel preprosto presekal. Kakor se zdi to primitivna rešitev, je prerokba obveljala. Izpolnjevati se je pričela že kmalu zatem, ko so Makedonci izbojevali odločilno bitko proti perzijskemu kralju Dareju III. pri Isu. Ta je imel spet številčnejšo armado, vendar jo je izgubil zaradi popolne taktične nesposobnosti. To je Aleksandru zelo godilo, saj mu je odprlo neovirano pot na jug. Najprej je obiskal Feničane in osem mesecev oblegal Tir (Sur v Libanonu). Takrat je bilo to otoško in zelo utrjeno mesto; ko so se prebivalci zaklenili vanj, jih ni bilo moč spraviti ven. Grki so najprej poskušali z mostom, nato pa jim je uspelo utrdbo zavzeti z morske strani. Aleksander potlej ni več izgubljal časa. Hitro je zavzel še Gazo in odkorakal v Egipt, kjer so Perzijcem vzeli oblast brez odpora, za kar so bili Egipčani vojskovodji tako hvaležni, da so ga leta 332 pr. n. št. po vseh pravilih okronali za faraona. Zgodovinarji pišejo, da je bila egipčanska vera Aleksandru tako povšeči, da se je šel poklonit v Amon-Rajev tempelj, nakar je v trenutnem razsvetljenju doumel, da je pravzaprav božji sin. Ko mu je to dodatno potrdil orakelj, je bilo spoznanje popolno. Da mu je bila dežela res pogodu, priča mesto Aleksandrija, ki ga je lastnoročno ustanovil taistega leta na delti Nila. Naselbina naj bi rabila kot najboljše pristanišče tistega dela sveta in s tem kot kulturno ter trgovsko središče. Načrt je Aleksandru uspel stoodstotno, kajti v mestu so skoraj čez noč zrasli številni templji, egipčanski in grški, knjižnica, gledališča, emporium (trg z živim in mrtvim blagom) ter kasneje tudi mavzolej velikega makedonskega vodje. Vse do velikega požara je bila Aleksandrija 'skladišče sveta', skozi katerega je v Evropo našel svojo pot ves orientalski tovor, od sužnjev in slonov prek dragocenih tkanin do preprog ter datljev. Med ostalim so na bližnjem otoku Faros zgradili sto trideset metrov visoki svetilnik, eno sedmih svetovnih čudes. Na našo žalost je orjaško lampico porušil potres v srednjem veku.
Kakopak se Aleksander z Egiptom še zdaleč ni zadovoljil. Njegov naslednji cilj je bilo ekonomsko središče Perzije, Babilon, ki je bil hkrati tudi edina ovira za prodor na vzhod. Svoje sile je v Tiru okrepil in nato prečkal reki Evfrat in Tigris, da bi se glavnemu mestu približal s severa. Toda na planoti Gaugamele (sto kilometrov od Irbila v Iraku) ga je pričakala več kot dvestotisočglava Darejeva horda. Makedoncev je bilo štirikrat manj, vendar so na račun ukane in dobre bočne taktike nasprotnika vseeno ugnali v kozji rog. Po bitki so poročali, da je na bojnem polju izgubilo življenje 40.000 Darejevih podanikov in štiristo Aleksandrovih. No, ja.
Babilon se je predal brez boja. Aleksandra so okronali kot kralja Azije in mu v poklon natisnili oziroma vlili novce z njegovo podobo. Vsa zahodna Perzija je bila pod makedonsko nadvlado in cilj je bil dosežen. Ampak osvajalcu to ni bilo dovolj, saj je čul, da se na vzhodu razprostirajo zanimive in bogate dežele. Komaj šest let po začetku pohoda, na katerem je že zavzel Egipt, Fenicijo, Egipt, polovico Perzije in Mezopotamijo, se je odpravil naprej, na vzhod. Kraja Suza (Shush - Iran) in Perzepolis (Iran) je osvojil povsem rutinsko, nakar se je obrnil proti severu. Padlo je mesto Ekbatane (Hamadan - Iran) in nato še Mešad ob iransko-turkmenistanski meji. V današnjem Afganistanu je ustanovil dve vzhodni Aleksandriji, na katerih sta kasneje zrasli mesti Herat in Kandahar. Spet je zavil na sever, prečkal Baktrijo in prišel vse do Samarkanda v Uzbekistanu. Tamkaj mu je pričelo preglavice povzročati nomadsko, a izredno razvito pleme Skitov, ki so po štirih letih, odkar je izbojeval bitko na Gaugemeli, predstavljali prvo resnejšo nevarnost. Navkljub hudim izgubam je Makedoncem z okoli deset tisoč najemniki, ki so se jim pridružili na poti, Skite uspelo premagati, Aleksander pa je na bregovih reke Sir Darja za vsak slučaj ustanovil Aleksandrijo Eschate ('zadnja' Aleksandrija). Dandanes je to mesto Khujand v Turkestanu.
Od tod se je velikanska vojska sto tisoč mož obrnila proti Indiji. Zavzeli so le njen severozahodni del, deželo Ganhara (ki je kasneje postala

Svetilnik na otoku Faros pred Aleksandrijo je meril 130 metrov, kar je trikrat več od najvišje stavbe v Sloveniji.
Pakistan). Tamkaj je ob zgornjem toku reke Hidasp (današnji Jhelum - eden od pritokov Inda) premagal indijskega kralja Porusa. Dlje na vzhod ni šel, čeravno mu je bil naslednji cilj reka Ganges. Medtem mu je namreč ozemlje počasi uhajalo iz rok, saj so ga obkrožali nasprotniki, pa tudi znotraj njega ga veliko ljudstva ni maralo. Povrhu se mu je spuntala lastna vojska, ki se ji ni ljubilo laziti po indijskih džunglah. Zato se je Aleksander spustil po reki Ind do Indijskega ocena, ki je tedaj predstavljal konec sveta. Del svoje vojske, predvsem velike tovore pridobljenega bogastva, je poslal po morju v Perzijski zaliv, medtem ko se je z glavnino podal peš na vzhod skozi Gedrozijsko puščavo. Po enoletnem težkem pohodu, v katerem je izgubil mnogo mož, se je spomladi leta 324 pr.n.št. vrnil v Suzo, kjer so praznovali osvojitev Perzije. Da bi zmešali dobre značilnosti obeh ras, je velel makedonskemu delu vojske, naj si med Perzijkami poiščejo žene. Enako je storil tudi sam in se oženil z Darejevo hčero Sateiro. Privoščil si je dolg počitek, nakar se je vrnil v Babilon, kjer je načrtoval osvojitev Arabskega polotoka. Štirinajstega junija leta 323 pr.n.št. je Aleksander M

Porusova vojska je proti Makedoncem uporabila tudi velikanske indijske slone.
akedonski zbolel za mrzlico in deset dni kasneje star triintrideset let umrl.
Po njegovi smrti so se za gromozanski imperij zagrizeno bojevali njegovi generali. Tako je Ptolemeju ostal Egipt, Selevku osrednja Azija in Antigonu Makedonija, vendar so bila to nestabilna kraljestva, ki so dnevno spreminjala meje. Čez dve stoletji so večino ozemlja zavzeli Rimljani.
Aleksander III. Veliki je kratki karieri navkljub temeljito spremenil tok zgodovine in imel za tisti čas nemalo sodobnih zamisli. Med ostalim je recimo na večini zavzetih območjih po zmagi nad krajevnim veljakom slednjemu vrnil oblast, le da je ozemlje ostalo pod makedonskim vrhovnim nadzorom. Takisto je pustil vsem narodom lastno kulturo in vero, celo spodbujal jih je pri gradnji templjev. Na žalost je le malo natančnih podatkov o poteku bitk, saj so se morali grški zgodovinarji pozneje zanašati edino na beležke redkih pismenih generalov, ki so pisali dnevnik. Glede tega je bila še ena težava. Aleksander je imel hudo grdo navado, po kateri je dobro znan: v vsesplošnih popivanjih ob zmagah in padlih mestih je nekajkrat 'po nesreči' zabodel svoje bližje prijatelje generale - do smrti. A navzlic čudnemu vedenjskemu vzorcu drži, da je bil Aleksander največji vojskovodja svojega časa in je za Grčijo naredil več kot kdorkoli drug.

Velike bitke: stari vek objavljeno: Joker 91
2001