Revija Joker - Velike bitke: stari vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: stari vek

Bitka na Maratonu
Grki pred 2500 leti niso bili osvajalski narod, dasiravno jim umetnost vojskovanja nikakor ni bila tuja. Grške mestne državice (polisi) so se neprestano bodle med seboj in za nameček so se morali skozi dolga stoletja otepati sovražnikov iz vseh smeri neba: Rimljanov, Makedoncev, Kartažanov, Egipčanov in Perzijcev. Predvsem slednji so neprestano kazali tek po širitvi kraljestva na Balkanski polotok. Perzijskega kralja Dareja I. je dodatno ohrabrila razkosanost grškega naroda, povod za napad pa je bila pomoč Aten jonskim upornikom znotraj perzijskega ozemlja v Mali Aziji. Invazijo je pričel leta 492 pred našim štetjem in jo neuspešno končal trinajst let kasneje. To obdobje je v zgodovini poznano kot 'perzijske vojne'.
Prvi napad je bil vse do podobno neuspešnega kitajskega juriša na Japonsko največja blamaža v zgodovini vojne. Darej se je namreč odločil za pomorsko pot, zatorej je poslal proti Polinezu floto vojske polnih galej. Perzijcev odtlej ni videl nihče več, ne domači, ne Grki, kajti Zevs je z Olimpa nad bližajočega se sovraga poslal bliske in grome ter potopil perzijsko ladjevje do poslednje barkače. Vsaj tako piše Herodot, oče zgodovinarstva in hkrati edini popisovalec perzijskih vojn. Dejansko so vsi podatki okoli perzijsko-grškega dogajanja njegovo delo in so v prenekaterem pogledu silno pristranski, na trenutke celo smešni.
Po klavrnem prvem poskusu se je kralj poskusil z Grki spoprijateljiti. V ta namen je odposlal sle v večje mestne državice. Tudi ta poteza se mu ni obrestovala, saj Herodot piše, da so Špartanci vrgli glasnike v vodnjak, v Atenah pa so kurirčke razčetverili in povrhu obglavili nedolžnega prevajalca. Vojaška etika je bila Grkom vsekakor tuja. Ni čudno, da je Darej po telesu dobil rdeče pike in v letu dni zbral vojsko 45.000 mož. Zopet so izdolbli in naskobljali ducat stotinov ladij ter se konec avgusta leta 490 pr.n.š. pogumno podali po otokih Egejskega morja. Tokrat je Zevs očitno gledal proč, kajti uspešno so se izkrcali v Atiki, na polju Maraton, dobrih štirideset kilometrov od Aten. Prebivalci tega polisa so se bližajoče nevarnosti pravočasno zavedli in poslali tekača Fidipeda v Šparto po pomoč. Ironija je hotela, da je fante tjakaj pribrzel v pičlih dveh dneh, nakar so Špartanci potrebovali deset dni, da so se povabilu odzvali, saj so imeli pravilo, da lahko vojska zapusti mesto zgolj ob polni luni.
Perzijci so si Maraton izbrali zato, ker so upali, da bodo Atence tako zvabili na plano, stran od mesta, ki ga bodo potlej zavzeli z morja. Atenska oblast je šla na limanice in proti neprijatelju napotila deset tisoč hoplitov, suličarjev, ki so tvorili hrbtenico atenskih oboroženih sil. Armada je bila sestavljena iz desetih čet in vsaka od njih je imela lastnega generala. Običaj je bil, da je bil vsak dan eden od teh najbolj glavni, dočim so o pomembnih odločitvah glasovali. Ker je deset parno število in bi lahko prišlo do izenačenih glasovanj, so še v Atenah izvolili enajstega, častnega generala, katerega glas je kasneje na bojišču pisal zgodovino, kakršno poznamo. Herodot poroča takole.
Atenska vojska se je na poti odebelila s tisoč možmi iz zavezniškega mesta Plataja. A kljub temu jih je na maratonskem polju čakal š

V tistem času je veljalo reklo, da so perzijske puščice zakrile sonce.
tirikrat močnejši nasprotnik. Perzijci so imeli poleg številčne premoči tudi bolj raznovrstno vojsko, ki je zajemala konjenico in lokostrelce. Grški generali so omahovali z napadom in šele beseda enajstega je pripomogla odločitvi za prvi napad. Kot je bilo takrat v navadi, so suličarji sestavili falango, ki pa je morala biti zaradi nje širine precej plitka. Na sredini je bila globoka le pičla dva vojaka, kar je bil del taktike, saj so Grki poznali perzijski način bojevanja, pri katerem je elita strnjena na sredini, in so se zato odločili za usmeritev sil v perzijska boka. Strategija se je izkazala za pravilno, saj so Grki sovražnika kaj kmalu prisilili v umik proti morju. Pri tem gre omeniti, da so Perzijci storili veliko napako, ko so vso konjenico že poprej odposlali proti ranljivim Atenam. Herodot bitko opisuje zelo epsko, sumljivo podobno Homerjevi Ilijadi. Prav tako namreč pomembno vlogo v njegovi zgodbi odigra nemalo junakov, toda, kot rečeno, v prenekaterem pogledu tako pretirava, da so številne navedbe vprašljive. Med drugim je v njegovem opisovanju bitke moč najti podatek o žrtvah: Grki - 192, Perzijci - 6400, kar je povsem za lase privlečeno. Poltretje tisočletje nazaj pač ni bil čas, ko bi od več kot petdeset tisoč vojakov na bojnem polju umrlo le šest tisoč oziroma samo dvesto na eni strani. Pravzaprav poznejši zgodovinarji svojega očaka Herodota lepo postavijo na laž, češ da Perzijcev ni bilo več od petindvajset tisoč.
Kakorkoli že, pri Maratonu so Atenci zmagali, a pojavila se je nova težava. Glavnina perzijske vojske je plula proti nebranjenemu mestu. Spet so poslali v Atene brzeca Fidipeda, ki je dodobra nabrusil pete na prvem maratonu v zgodovini, na dvainštirideset kilometrov dolgi progi od kraja Maraton proti jugozahodnim Atenam. Sporočivši veselo novico o zmagi in posvarivši pred nevarnostjo on umrje na mestu. Atene niso bile dolgo nemočne, saj so zaradi slabega vetra perzijske ladje prispele istočasno z atensko vojsko, ki so se ji pridružile še sile iz Šparte. Te so do Maratona prispele takrat, ko je bilo vsega že konec.
Kralja Dareja poraz ni odvrnil od novih nakan. V naslednjih letih je še nekajkrat poskušal srečo, vendar zaman. Še dobro, kajti če bi Grčija klecnila, bi imel Sadam dandanašnji vpliv bržkone do naših krajev.
Poleg ubogega Fidipida, ki smo ga počastili z imenom teka, ki zahteva največ vzdržljivosti, Maraton čislajo tudi vsi vojaški strategi, saj so branitelji dokazali, da je z dobro taktiko mogoče poraziti bistveno močnejšega nasprotnika. Zelo podoben način udarcev po krilih je malček kasneje uporabil tudi Hanibal in dosti kasneje Nemci pri Tannenbergu (prva svetovna).

Velike bitke: stari vek objavljeno: Joker 91
2001