Revija Joker - Velike bitke: stari vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: stari vek

Trojanski konj
Trojanska vojna sodi med najbolj znane antične pripovedke, predvsem zavoljo Homerja in njegovih dveh epov, Ilijade in Odiseje. Koliko je na zadevi resničnega, se ne ve, kaj šele, da bil znan pravi potek vojne. Do konca devetnajstega stoletja je bilo vse skupaj le legenda, nakar je ostanke antičnega mesta leta 1870 odkril nemški arheolog Heinrich Schliemann. (Bojda je našel celo Helenino diafragmo. Ali je bil tisto diadem?) Troja je obstajala na

Grški hoplit pred dobrimi tri tisoč leti.
turški obali Egejskega morja. Ustanovil jo je Tros, Zevsov pravnuk, dve tisočletji pred našim štetjem. Naselbina se je zavoljo lepega vremena, rodovitne zemlje in dobrih sosedov razcvetela v bogato utrdbo, vendar ji je večina bogov kmalu obrnila hrbet, ker eden od trojanskih kraljev ni hotel plačati mezde Apolonu in Pozejdonu. Drugo nesrečo je priklical Paris, sin kralja Priama. Užalil je Hero in Ateno, ko je določil Afrodito za najlepšo. Zadnji žebelj v krsto Troje je Paris zabil z ugrabitvijo kraljice Šparte, lepe Helene.
Njen mož Menelaj je iz vseh grških mest vkup zbral floto tisočih ladij. Prišli so vsi veliki junaki tistega časa: Odisej, Ahil, Ajaks, Nestor, Agamemnon... Slednjega so Grki izbrali za vodjo vojske. Z nekaj neprilikami, za katere je bil kriv srd prebivalcev Olimpa, so Grki prečkali Egejsko morje. Vmes velja navesti pomembno podrobnost: na poti so na otok Lemnos prisilno izkrcali junaka Filokteta, Herkulovega prijatelja, ki ga je bila kača pičila v nogo. Gnojna rana mu je namreč tako smrdela, da mornarji vonja niso mogli prenašati. A več o Filoktetu kasneje. Grki so se naposled izkrcali pred vrati Troje. Devet let sta sprti strani bojevali vojno. Grki so bili v premoči in so zavzeli ali porušili večino okoliških mest, ali Troja še vedno ni padla. Šele deseto leto je prineslo odločilne dogodke. Najprej so se zbudili bogovi in posegli v boj. Hera, Atena in Pozejdon so stopili na Agamemnonovo stran, dočim sta Ares in Afrodita pristopila k Trojancem. Prvi konkretni božji poseg je bila kuga v grškem taboru. Nato se je zavoljo ugrabljenih suženj Ahil sprl z Agamemnonom in se ni hotel več bojevati. Ker je bil Ahil sin morske boginje Tetide, je Zevs odločil, da bo tehtnica vojne nagnjena na stran Trojancev, dokler se rojaki junaku Ahilu ne bodo opravičili. In Grke so domačini, ki sta jih vodila Hektor in Enej, potisnili nazaj do njihovih barkač. Že je kazalo, da se bodo morali oblegovalci vkrcati na ladje in se sramotno vrniti v domovino, ko se je Ahilov brat Patroklus preoblekel v bratovo božansko opravo in se tako ozalajšan podal v bojni metež. Trojancem je ob pogledu na junaka zledenelo srce in Grki so bili zopet v premoči - vse dokler ni Hektor s kopjem zadal Patroklu smrtnega udarca ter uplenil njegove opreme. To je Ahila tako razžalostilo in hkrati ujezilo, da je pozabil na vse prisege in se nemudoma podal v boj. Sovraga je s svojo božansko pojavo pognal v beg in njihovega vojnega prvaka Hektorja štirikrat lovil okoli obzidja, nakar ga je pokončal. Troja se je zavila v žalost in obup ter bi zagotovo padla še istega dne, da se niso braniteljem pridružile Amazonke s kraljico Pentesilejo, Aresovo hčerko na čelu, in pleme Etiopcev, ki jih je vodil Memnon. Obe pridobitvi sta vlili pogum Trojancem in zopet so se besno vrgli na Grke. No, na koncu je bila sreča ponovno na strani slednjih, zakaj Ahil je vpičil tako poglavarko boja željnih žensk kot Memnona. Toda vsakdo ima svojo usodo in Ahilu so že ob rojstvu prerokovali, da bo umrl od roke nebeščana, četudi ga je mati Tetida pomočila v reko nesmrtnosti. Bog Apolon, Hektorjev zaščitnik, je bil zaradi smrti svojega varovanca nemalo jezen, zato je sprožil svojo nezgrešljivo strelico Ahilu v peto, njegov edini ranljivi del. Črna kri je brizgnila junaku iz neozdravljive rane in z njo je odteklo njegovo življenje - pa  tudi pogum Grkov. V silni stiski so se zatekli k vedežu, ki je velel, da jih pogube rešita edinole Ahilov sin Piros oziroma Neoptolemos, kot so ga klicali kasneje (pomeni 'novi borec'), ki domuje na otoku Skiros, in Filoktet, ki so ga desetletje nazaj rojaki sramotno zapustili na otoku Lemnos. Filoktetovo največje bogastvo so bile namreč nepremagljive puščice, ki jih je podedoval od Herkula. Z dosti pregovarjanja je grška vojska pred Trojo dobila ta dva junaka in že prvi dan je Filoktetov lok Parisu zadal smrtno rano. Ampak četudi so grški naskoki Trojance pregnali nazaj v mesto, je bilo utrdbo nemogoče zavzeti. Zato so bogovi poslali Odiseju znak in ta se je zatekel k zvijači. Ukazal je premik vsega ladjevja na bližnji otok Tenedos (današnji turški Bozca Ada), na obali pa so pustili le gromozanskega lesenega konja, ki so ga v ta namen zgradili. Vanj so se skrili najplemenitejši grški junaki. Presenečeni Trojanci so ob svitu konja v spomin na dobljeno vojno zmagoslavno odvlekli v mesto, nakar se je pričelo vsesplošno rajanje. Ko je padla noč, so Grki zlezli iz konja in dali znamenje svojim ladjam. Potlej se je pričelo grozovito klanje med spečimi in pijanimi meščani, med katerimi je bil tudi sam kralj Priam. Troja je padla in Menelaj je našel svojo dolgo izgubljeno ženo Heleno.

Vendar je Grke čakala še dolga pot domov in prenekateri junak zaradi božjih kazni ni nikoli več uzrl rodne grudi. Še več jih je doma čakala samo nesreča, kajti desetletna odsotnost je dolgo obdobje.  Najbolj je nasrkal Odisej, ki ga je Pozejdon neprestano oviral in ga metal na same tuje obale, namesto da bi ponosni in modri mož ždel ob svoji ženi Penelopi na otoku Itaki (eden od Jonskih otokov, poleg Kefalonije). Ampak to je že druga zgodba. Tretja štorija govori o Eneju, enemu redkih preživelih Trojancev, ki je ob pogledu na propadajoče mesto obrusil šila in kopita ter z domačimi pobegnil gotovi smrti. Izkrcal se je v Laciji na Apeninskem polotoku, kjer je ustanovil mesto Alba Longa. Enemu od njegovih naslednikov, kralju Numitoru, je žena Rea Silvia rodila dvojčka Romula in Rema. Prvi je leta 753 pr.n.št. postal prvi rimski kralj.
Koliko je resnice v tej zgodbi, prepuščam vaši domišljiji. Dejstvo ostaja, da je Troja med trinajstim in dvanajstim stoletjem pred našim štetjem pogorela do tal. Kaj je bil temu vzrok, vedo le na Olimpu.

Velike bitke: stari vek objavljeno: Joker 91
2001