Flagellum dei
O Hunih ni veliko znanega, kar je značilno za vsa azijska nomadska plemena. Kljub temu, da so znali v drncu z lokom sklatiti ptiča z neba in v miže enoročno pomolsti kobilo, za pisanje niso nikoli slišali, zatorej se je ohranjalo le ustno izročilo, a še to je zavoljo hude odvisnosti od alkohola zbledelo že po dveh generacijah. Ena od teorij o izvoru Hunov pravi, da gre za potomce plemena Hsiung, ki je okoli tretjega stoletja pred našim štetjem živelo na zahodu Kitajske. Zaradi gradnje velikega kitajskega zidu je horda obrnila konje za zahod, prek kaspijskih step, kjer so se združili z ranimi tatarskimi plemeni, nakar so prek Volge in Dnjepra hitro napredovali vse do Donave. Pri tem so pomendrali Alane in vzhodne Gote ter dvignili na noge vso srednjo Evropo. Na zahodu namreč še nikoli poprej niso videli majhnih, rumenih in poševnookih bojevnikov na hitrih konjih, s katerih niso stopili skoraj nikoli. V napad so se pognali s strahovitim tuljenjem, prekrili sovraga z rojem puščic, nakar so se naglo obrnili in odvršali. To so ponavljali, dokler je bilo treba, ako pa jih je nasprotnik zasledoval, so se izurjeni jezdeci v sedlu zasukali in ritensko streljali na preganjavce.


Po smrti velikega hunskega kralja Rugilasa sta vodstvo prevzela nečaka Bleda in Atila (leta 434). Slednji je brata brez pretiranih moralnih zadržkov umoril in pričel iz tabora na Madžarskem sejati strah in trepet po bližnji in daljni okolici. Nič čudnega, da se ga je prijel naziv 'flagellum dei' - bič božji. O njem so govorili, da kamor stopi, tam trava več ne raste, kajti njegova barbarska vojska je za seboj puščala eno samo veliko opustošenje. Kolikšna je bila hunska moč sredi petega stoletja, pove dejstvo, da sta Atili oslabljen Rim in Bizanc izplačevala mirovni prispevek tristotih kilogramov zlata na leto. Pogodbo so podpisali v mestu Margus, današnjem Požarevcu. Ker leta 441 vzhodno cesarstvo ni napraskalo dovolj zlata, je Atila sprožil široko ofenzivo iz svojega središča nekje na Madžarskem na jug proti Bizancu. Zavzel in opustošil je Singidunum (Beograd), ki sta mu sledila Naisus (Niš) in Serdica (Sofija). Pred Bizancem je odločilno porazil obrambne vrste, vendar mesta ni zavzel, saj ga je oklepalo obzidje, Huni pa za obleganje niso bili niti izvežbani, niti opremljeni. Atila je raje uničil ostale oddelke bizantinske vojske, ki se je skrila na bližnji polotok Galipoli. S cesarjem Teodozijem II. je spet podpisal premirje in zaslužil veliko vozov zlata. Toda apetit po ozemlju Vzhodnega rimskega cesarstva ga s tem ni minil, saj je skoraj celo desetletje pustošil po Balkanskem polotoku.

Huni so s svojim videzom, neartikuliranim kruljenjem in nepoznano vojaško taktiko nagnali strah v kosti evropskim vojskam.

Leta 451 je Atila zahodnorimskemu cesarju predočil ultimat, naj mu da hčer za ženo in pol ozemlja. Cesar se je temu uprl, zato je Hun vkup zbobnal ogromno vojsko, v katero je pahnil tudi podjarmljene Vzhodne Gote, in se odpravil na zahod, v Galijo (Francijo). Upal je, da bo tamkaj posamično premagal Franke, Vizigote (Zahodne Gote) in Rimljane, ki se niso pretirano marali. Vendar se je uštel, kajti rimski general Aecij Flavius se je spajdašil z vizigotskim kraljem Teodorjem I., brez obotavljanja pa so na pomoč prišle tudi frankovske čete. Hune so pričakali na Katalaunskih ravnicah, nekje med mestoma Chalons-sur-Marne in Troyes. Glede na to, da danes ne vemo natanko niti tega, kje se je bitka odvijala, so tudi ostale pritikline nejasne. Znano je samo, da je bil to Atilin prvi in edini poraz, po katerem je na bojnem polju ostalo čez sto tisoč trupel. Huni so se bili primorani umakniti nazaj čez Ren. Atila se je potlej obrnil proti jugu in leta 452 pustošil po Lombardiji. Zavzel je Aquilejo (Oglej), Patavium (Padovo), Verono, Brixio (Brescia) in Mediolanum (Milano). Čeprav je imel namen osvojiti Rim, do tjakaj nikoli ni prišel. Razlagi sta dve. Prva pravi, da se je pri hunskem kralju zglasil papež Leon I., ki ga je prepričal in najbrž pošteno podkupil v premirje. Drugi, nič manj verjetni vzrok je kuga, ki je tedaj pustošila po Apeninskem polotoku. Hune je ob pogledu na mrtvaške procesije, kupe trupel in smrad bržkone minila želja po osvajanju. V nasprotnem primeru bi bilo rimsko cesarstvo takrat izgubljeno.
Atila se je umaknil nazaj v Panonsko nižino, kjer je med lastno poroko z neko germansko dečvo leta 453 nenadoma umrl - po vsej verjetnosti zaradi zastrupitve z alkoholom, saj so bili, kot sem omenil, Huni veliki pijanci. Po smrti biča božjega je njegova vojska razpadla dobesedno čez noč in pleme, ki je slabih petdeset let divjaško prelivalo kri po vzhodni in srednji Evropi, se je razteplo po okoliških narodih. Kljub temu je Atila ostal velika legenda, s katero so strašili poredne otroke. Pojavil se je celo v velikem nemškem epu Nibelunški prstan (Nibelungenlied) pod (nemškim) imenom Etzel in v islandskih sagah kot Atli.