Slovar slovenskega knjižnega jezika vampirja definira takole: 1. po ljudskem verovanju: mrtvec, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri, 2. slabšalno: brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec.
Žal je ta opis, kot vsi slovarski, zelo šlampast. Je vampir bitje, ki se mu naknadno pripiše lastnosti, ali so vampirske določene lastnosti, ne glede na to, kako se to bitje imenuje? In, navsezadnje, mora nekdo, da bi bil vampir, imeti vse lastnosti, ki jih povezujejo s katerimkoli od teh bitij (žeja po krvi, nočno življenje, določene fizične lastnosti, strah pred svetimi simboli, nemrtvost ali nesmrtnost ...)? Ali je dovolj, da ima le eno, in hopala, evo vampirja s certifikatom?
Okej, po vrsti. Najočitnejši lastnosti vampirjev naj bi bili pitje krvi in podaljšani zobje. Poglavitni in najbolj strašljivi element vampirizma, lokanje rdečice iz žil, izvira iz odnosa ljudi do lastne telesne tekočine. Že če je izgubimo malo, se slabo počutimo, ako je izgubljanja več, pa to vodi od slabosti prek nezavesti do smrti. Kri je človeku od nekdaj predstavljala poosebljenje živosti, življenjske moči. V starih kulturah je bila najvišja daritev bogovom kri. Najmanj kure ali koze, če je bila situacija resna, pa tudi človeške. V skrajnih primerih so žrtvovali kri samih vladarjev ali vrhovnih svečenikov. Krvi se je pripisovalo prenašanje genskih lastnosti pri razmnoževanju, status v družbi in še marsikaj drugega. O tem zgovorno pričajo pojmi, kot so 'krvno sorodstvo', 'krvoskrunstvo' in 'modra kri'. Razumljiva sta torej skrb in strah človeka, ko gre za kakršnokoli krvavenje. In ker so nekoč nadnaravne sile pri razumevanju delovanja narave igrale večjo vlogo, nismo daleč stran od vere v onkrajno bitje, zlega demona, ki povzroča bolezni, slabo počutje oziroma smrt s srkanjem ali zastrupljanjem krvi.

Krvosesne demone poznajo po vsem svetu. Afričani imajo na primer asasabonsama, Arabci algula, avstralski aboridžini garkaina, Brazilci jaracacasa, Eskimi adleta, Filipinci aswanga, Kitajci chiang-shiha ter Indijci baitala. Mehičane preganjata camazotz in chupachabra, Sibirce pa aniukha.

Drugi značilni atribut vampirja so podaljšani podočniki. Od antike naprej je obstajala vrsta razlag, kako naj bi krvosesno bitje prišlo do krvi. Na območju Balkana se znotraj različnih verovanj pojavljajo opisi vampirjev, ki lahko življenjsko silo žrtve izčrpajo na daljavo, včasih skozi stik s kakim žrtvinim predmetom, kdaj pa tudi s sesanjem skozi kožo ali kar žretjem mesa žrtve. Po enem od bolgarskih verovanj naj bi se vampir hranil celo s človeškim drekom. Vampirska dieta je torej širom sveta raznolika in pravi, da niso ravno vsi krvosesi gurmani ...
Zakaj torej zobje? Razlag je več, najočitnejši sta dve. Prva je kombiniranje mita o vampirjih z mitom o likantropih, torej volkodlakih in pasjeglavcih, od koder izvira sposobnost spreminjanja nekaterih vampirjev v določene živali, predvsem volkove, netopirje, ptiče ali insekte (da, tudi komarji in klopi so vampirji, če še niste vedeli). Druga je bolj psihološke narave. Renčanje in kazanje zobovja je pri mnogih živalih način za sporočanje strahu, opozarjanja na nevarnost ali izraz čiste napadalnosti. Vampirja je treba torej, kljub njegovi človeški zunanjosti, videti kot plenilsko žival, ki pri človeku vzbuja primarni strah pred zvermi. Obe dotični lastnosti poseduje edini znanstveno priznani pravi vampir, južnoameriški netopir iz družine Desmondontidae, ki so ga tako poimenovali ravno zaradi podobnosti z mitološkim vampirjem. Pravi vampirji z ostrima sekalcema ranijo kožo večjih sesalcev, tudi ljudi, nakar z jezikom ližejo kri.
Vendar pa se vampirju ni od nekdaj reklo vampir. Zato se sprehodimo skozi evropsko zgodovino in poglejmo, kako se je mit o krvosesih razvijal in kje je danes.

Pravih vampirjev (v biologiji se takemu tiču latinsko reče desmodus rotundus) po naših skednjih zaenkrat še ni.