Starodavni mužg
Dosti ljudi je prepričanih o dvojem: da smo Slovenci v pogledu borilnih veščin nebogljeni in da Evropa, kar se borilstva tiče, nima za kruh pred Azijo. Kar se prvega tiče, je to čisto v slogu podalpske majhnosti, ki ne pozna lastnega izročila. Vsak otrok bi moral vedeti za Vaško situlo (situla je latinska beseda za vedro in označuje okrašeno kovinsko posodo), ki so jo našli v Vačah in je razstavljena v Narodnem muzeju Slovenije. To situlo so izdelali v prvi polovici 5. stoletja pred našim štetjem, se pravi v železni dobi in več stoletij pred rimsko zasedbo teh krajev. Prizor na njej kaže gola, obrita in prepasana borca, ki se dajeta za nagrado – čelado, postavljeno mednju – vse pa nadzorujejo trije sodniki. Drži, da tega ne bi mogli pripisati Slovencem kot narodu in da janezi nimamo nekega lastno razvitega ter imenovanega sistema, ki bi ga negovali. (Razen če se temu reče auš-daua-aseuš-kes

Vaška situla s prizori ranega me-tanja črev na plot na Slovenskem.

aua.) A vendarle tod glede fajterske hištorije nismo tako zarukani in zeleni, kot se rado misli.
Še dosti bolj to velja za Evropo. Spričo navala azijskih veščin in šova, povezanega z njimi, od filmov prek borb v ringu do špilov, so te v glavah mnogih vsakdanježev postale sopomenke za sleherno obliko borilstva. Večini nepoučenih je samoumevno, da so borilne veščine nastale v Aziji, kjer so jih ob pomoči bambusovih duhov izumili jeklenojajčni starodavni menihi. Ti so letali po zraku, pljuvali ognjene krogle in obvladali teleportacijo, kar je bilo jako uporabno, ko so morali hitro na stranišče. Zlasti tako videnje spodbuja duhovna plat poševnookih veščin, ki tvori vabljivo podlago za tiste, ki v sodobnem obstoju na odtujenem, v denar in slavo obrnjenem Zahodu ne vidijo smisla. Čast, spoštovanje, verovanje, načela – to so pojmi, ki širše definirajo recimo karate ter iz njega naredijo več kot golo tepežkanje, kakorkoli napredno že. S tem seveda ni nič narobe, nasprotno. Načela, ki jih promovirajo številne azijske borilne veščine, so izredno pozitivna in marsikomu predstavljajo trdno oporo v tej potrošniški, vedno bolj podebiljeni kvazi realnosti.
Vendar pa to ne pomeni, da so borilne veščine posebnost Daljnega vzhoda. V ruševinah 7000 starega sumerskega templja in v herioglifih iz egipčanskih piramid 4000 let pred našim štetjem so denimo razvidne figure, ki se borijo z golimi rokami. Boj brez orožja so gojili v Mezopotamiji 3000 let pred našim štetjem, v bronasti dobi, od koder obstaja upodobitev dveh borcev v zaščitni pozi. Iz Egipta in Mezopotamije naj bi se oblike borbe s pestmi prek Krete nekje med leti 1600 in 1200 pred Kristusom prenesle na Peloponez in v Mikene, ki so bile tedaj močan kulturni center. V Šparti je bilo učenje borbe s pestmi obvezen del pouka v vojaških šolah, v Atenah pa so imeli v boljših gimnazijah prostore za trening udarjanja s pestmi, ki so se imenovali korikeon in v katerih so za urjenje nažigali v žaklje (korikos), predhodnice današnjih boksarskih vreč. Sčasoma so Grki ustvarili sistem borbe, v katerem je bilo dovoljeno vse, tako udarjanje z rokami in nogami kot prijemanje ter metanje. To veščino so poimenovali pankracij oziroma pankration (pan – vse, kration – moč). V njej so se pomerili na prvih olimpijskih igrah leta 776 pred našim štetjem, iz pankracija pa sta se verjetno razvila sodobna boks in rokoborba. Slednjo so, kot toliko drugega, prevzeli Rimljani in jo priredili v tisto, kar je danes osnova grško-rimskega sloga na modernih olimpijskih igrah, boks pa je obstajal že prej, tudi kot ločen olimpijski šport. Pankracij so usvojili gladiatorji, ki so posredno zaslužni za iznajdbo ločenega prostora za borbo – ringa, nakar so Rimljani med osvajalskimi pohodi veščino tepeža ponesli po vsej Evropi, kjer se je oplajal iz lokalnih vedenj. Borilne veščine so tako v Evropi nenehno rasle, zaradi česar ima evropsko borjenje, kamor štejemo boks, rokoborbo in mečevanje (ki je sploh dolga zgodba zase, ki se je bomo dotaknili v naslednji Kobri), spoštovanja vredno tradicijo.

Kitajski menihi furajo prijem, ki meč iz mehkega staniol papirja spremeni v trdega kot jeklo. Redovnice ga uporabljajo za nekaj drugega.

Še več, znana je teorija, da azijske veščine ravsanja niso nastale iz neodvisnega vira, temveč da so zrasle na plečih evropskih prijemov, ki jih je v Indijo prinesel Aleksander Veliki. Iz Indije naj bi te veščine evropskega porekla odpotovale na Kitajsko; za to naj bi bil zaslužen Bodhi Dharma, mož kraljevske krvi in ustanovitelj zen budizma. Bodhi naj bi leta 520 na poziv cesarja Wuja odšel na Kitajsko in se naselil v samostanu Shaolin, kjer naj bi menihe učil meditacije, znane kot ‘devetletno gledanje zidu’. Tam naj bi opazil, da so redovniki v slabi telesni pripravljenosti, zato se jih je lotil učenja borilnih veščin, kot jih je izpopolnil v Indiji. No, slika ni tako jasna, da bi lahko vse to razglasili za sveto resnico. Starodavna indijska sveta besedila, vede, med njimi znani Mahabharata in Ramajana, omenjajo veščino dhanur veda, ki je zajemala lokostrelstvo in tradicionalne prijeme borilnih veščin, za časa drugega tisočletja pred našim štetjem. Na Kitajskem pa naj bi zgodnje oblike veščin razvil cesar Huangdi okrog leta 2700 pred Kristusom. Znajdi se, kdor se more.
Ipak vsa ta zgodovinska dejstva in preklanje okrog tega, kdo je bil prej in kdo je komu kaj dal, pripeljejo k enemu zaključku: borilne veščine so stare toliko kot civilizacija. Tisto, kar danes po plakatih širom mest ponujajo preštevilni učitelji, je posledica ničkoliko mozganja, znoja ter krvi, urejanja, rezanja in ponovnega sestavljanja. Vse z namenom biti najbolje pripravljen na čim več situacij, kjer je tvoje življenje ogroženo. Kajti bodite prepričani, da se to v resničnem boju zgodi hitro.