Suvalnosti povsod
Resnične borbe na življenje in smrt, bodisi zaradi vojnih okoliščin, bodisi zaradi česa drugega, od denarja prek seksa do ugleda, so kajpak močno povezane z umetnimi, prirejenimi. Ljudje imamo pač le eno življenje in se v splošnem neradi ločimo od njega. Zato so se bojevalne spretnosti razvijale tudi v mirnem času, po starodavnem vodilu “Živi v miru, pripravljaj se na spopad.” Iz te potrebe po pripravljenosti na zaresno borbo, ki temelji na človekovi vročekrvni, plenilski naravi, so izšle številne borilne veščine, iz njih pa borilni športi.

Mladiči nacijev so iznašli dobrodelno magično tehniko Gola Zen, po kateri se zamorec spremeni v belca, če požveči rob pločnika. Ne deluje.

Ločnico med tema pojmoma je težko potegniti in ob njej si je čekane polomil marsikateri študiran um. Nekateri jo vlečejo po liniji duhovnosti in trdijo, da ima borilna veščina spiritualni sestavni del, medtem ko je šport brez njega. A ker imajo številni borilni športi, recimo športni karate, močno duhovno noto, je ta razmejitev kilava. Najbolj pravilna je bržda teza, po kateri je borilni šport veščina z varovalko: ta varovalka so pravila, ki osvetljujejo njeno srčiko, ščitijo borce in jo naredijo privlačno za gledalce. Udarci so nadzorovani, tekmovalci so razporejeni v kategorije in pripadajo organizacijam, ki prirejajo tekmovanja ... In kaj je potem veščina? Preprosto: usposabljanje za resnično borbo, v kateri ni pravil, za samoohranitev v kritičnih okoliščinah.
Nepresenetljivo je, da je borilnih veščin toliko. Od njega dni smo bojevita vrsta (bojda so bili neandertalci mirna bitja, ki smo jih nadmočni homo sapiensi nemilosrdno iztrebili) in tisti med nami, ki je bil bolje pripravljen na spopad, je preživel. Borilne veščine so se razvile na vseh koncih sveta, od Francije do Kitajske, od Južne Afrike do Norveške, od Amerike do Japonske. Čezlužni Indijanci so imeli lastne sisteme treninga za boj, ki so ga bili deležni že otroci, iz Afrike in Brazilije izhaja capoeira, plesu podobna veščina, Filipinci so izvežbani v umetnosti vihtenja palic, Mongoli so se radi ruvali, Norvežani imajo lastno veščino, stav, ki izvira iz nordijske mitologije, turški nacionalni šport je rokoborba z naoljenimi telesi, Štajerci že stoletja gojijo misteriozno sposobnost talanja čelnih, medtem ko pijejo pivo … Um bega že količina znanih in razvrščenih veščin; koliko je šele takih, ki ostajajo nepriznane, neprepoznane ali so utonile v pozabo. Oglejte si veliki okvir za zanimivosti o samo nekaj bolj razširjenih, medtem ko bi lahko o tem področju mimogrede pisali enciklopedije. Hm, saj so jih že!