Revija Joker - Grško-perzijske vojne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Grško-perzijske vojne

Druga vojna
Helenska zveza je dobila možnost za izkaz deset let kasneje. Dareja je na prestolu nasledil njegov sin Kserks, ki si je najbolj od vsega želel zavzeti Grčijo. Leta 481 pr.n.š. je iz poslednjih kotičkov svojega kraljestva izbezal nabornike in v Mali Aziji zbral gromozansko vojsko. Štela je poltretji milijon soldatov plus še kak milijon spremstva, navaja Herodot. Bržda gre za desetkratno hiperbolo, ampak že nekaj stotisočev je bila za takratne razmere strah vzbujajoča sila. Na to pot so se Perzijci odpravili tudi peš: v ta namen so čez Helespont oziroma današnje Dardanele z ladjami naredili kar dve mostišči dolžine kilometra in pol. Več mesecev so nato pešačili čez Trakijo, Makedonijo in Tesalijo ter prisilno rekrutirali marsikaterega Grka, pri čemer so imeli vso pot močno podporo z morja. V Zgodbah je moč prečitati število 1500 barkač. Na srečo domačinov je Olimp pravočasno odreagiral in egejski valovi so jih med potovanjem močno poškodovali. A še vedno je glavna nevarnost grozila po kopnem.
Grški poveljniki so bili složni v odločitvi, da je treba Perzijce ustaviti pred vstopom v Atiko. V ta namen se je zdel kot nalašč ozek prehod med hribovjem in strmo obalo, imenovan Termopile (Vroča vrata). Namen je bil držati napredujočega zavojevalca toliko časa, da bi medtem zavdali ladjevju, ki je rabilo oskrbi pešakov. Za vojskovodjo je zveza izbrala enega od dveh špartanskih kraljev, Leonidasa.

Po naključju je bil spet čas Apolonovega praznika, zato je špartanska oblast zavlačevala z mobilizacijo. Toda ključni razlog, zakaj niso eforji koj odposlali vseh oboroženih sil proti okupatorju, je bilo navzkrižje interesov z Atenami. Nekateri v Šparti so bili namreč mnenja, da je za obrambo Peloponeza dovolj mogočen zid na korintskem peclju, dočim naj Atika poskrbi sama zase. A preročišče v Delfih je dalo jasno prerokbo: ali bo mesto uničeno ali pa se bo eden od kraljev žrtvoval na bojnem polju. Leonidas, ki so ga vojaki oboževali, je okoli sebe zbral 300 najboljših mož, od katerih so imeli vsled nadaljevanja rodbine vsi moške potomce, ter se, zavedajoč samomorilske naloge, podal v štiristo kilometrov oddaljene Termopile. Dasiravno je bilo zaresnih vojakov (špartiatov) res le tristo, je imel vsak od njih s seboj v povprečju pet helotskih oprod. Njim nihče ne poje slave, kot legenda tudi zamolči več tisoč rojakov, ki so se jim pridružili spotoma.

Grško-perzijske vojne objavljeno: Joker 165
april 2007