Revija Joker - Korak do tretje svetovne vojne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Korak do tretje svetovne vojne

Kubanska raketna kriza
Ako ste prečitali vedež o mafiji ali gledali Botra, se spominjate novega leta 1959 dne. Skrajno skorumpiranega in mafijsko podmazanega predsednika Fulgencia Batisto je tedaj spodnesla la revolucion. Vodil jo je seveda 33-letni gverilec Fidel Castro, ki posihmal vlada tej eksotični, a ubožni karibski državi. Revolucija je prinesla ureditev, ki ji na svetu ni para: domala teoretični komunizem, v katerem ljudje ne delajo več za lasten profit, marveč v dobro družbe, pri čemer so osnovne dobrine, torej hrana, obleka, zdravstvo in šolstvo, zastonj. Četudi je tak sistem težko razumeti, po vsem sodeč deluje, in to že skoraj pol stoletja! Vendar je bila za uspeh najprvo potrebna nacionalizacija vseh kmečkih površin, nepremičnin in tovarn. Veliko zaplenjenega bogastva, od plantaž do hotelov, je bila v lasti ameriškega gospodarstva in podzemlja. Eisenhower je pri priči prepovedal vso trgovino z južnimi sosedi, kar je bil za Kubo hud udarec, saj je glavnino sladkorja izvozila ravno v ZDA. Toda Castro se je hitro znašel in navezal prijateljstvo s Hruščovom, ki mu je v zameno za cuker dobavljal nafto ter vojaško opremo. Nikiti se je Fidel prikupil zlasti zato, ker je bit komunizma našel in vpeljal sam od sebe, brez neposrednega vpliva z vzhoda. Seveda je bilo Kremlju obenem še kako v interesu imeti prijatelja tako blizu sovražnika.

Import-eksport havanke in sladkor za vodko in nafto je hitro stekel. Fidel in Nikita sta postala velika prijatelja.

Tega se je prav tako zavedal novi uporabnik Ovalne pisarne, JFK - John Fitzgerald Kennedy, in agenciji CIA naročil kontrarevolucijo, ki bi izničila rdečo nevarnost pred lastnim pragom. Za Američane to ni bilo nič novega, saj so na neodprt in umazan način do tedaj strmoglavili že marsikoga, najmanj iranskega predsednika Mohameda Mosadeka ter gvatemalskega Jacobo Guzmana. V ta namen so pričeli leta 1960 na Floridi in v Gvatemali uriti stotine kubanskih prebežnikov. 17. aprila 1961, po dvodnevnem bombardiranju letalskih oporišč, se je v Prašičjem zalivu (Bahia de Cochinos) na Kubi izkrcal poldrug tisoč članov antirevolucionarne armade, katere namen je bil pridobiti prebivalstvo na svojo stran in zavzeti Havano. Toda CIA se je, ne prvič in vsekakor ne zadnjič, uštela. Kvarni element je bil špijonski KGBjevec, ki je Castra pravočasno opozoril na neprijateljevo operacijo. Kubanska vojska je zato v polni pripravljenosti dočakala napadalce in lokalci niso bili v nobeno pomoč. Za nameček je Kennedy zadnji trenutek preklical zračno berglo, saj bi po njegovem nalogo lahko dokončale le kopenske sile, teh pa, četudi so bile v polni pripravljenosti, ni želel izpostavljati.

Ena od mnogih zračnih fotografij, ki jih je prinesel izvidniški avion U-2. Odigrano dramo kubanske raketne krize si lahko pogledate v filmu Thirteen Days s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi.

ZDA so se s tem debaklom osramotile, dodatno ohladile hladno vojno in nazadnje plačale Kubi 53 milijonov dolarjev za izpust zajetih vojakov. Dodatno se je Kennedy zameril Varšavskemu paktu z namestitvijo jedrskih raket v turškem Izmiru. Hruščev se je temu zlonamernemu dejanju ostro zoperstavil in med drugim zagrozil, d

Nakazan doseg raketovja na Kubi. Zaselek Oxford (med Atlanto in Dallasom) je na zemljevidu kot hec. Predsednikov brat, senator Robert Kennedy je namreč v šali vprašal, če rakete nesejo do Oxforda, kjer so bili ravno tisti teden študentski medrasni neredi.
a bo zavzel Zahodni Berlin, kar je podkrepil s povečanjem sovjetskega moštva v Vzhodni Nemčiji. Pentagon je na zahodni strani storil enako in spopad je bil povsem realna možnost. V ZDA so v mesecu dni postoterili prodajo preživetvene opreme za v bunkerje. Nekajtedenska berlinska kriza se je končala z zidom okoli Zahodnega Berlina in s sovjetskim jedrskim poskusom z najbolj silovito eksplozijo do takrat. Za dodatno nagajanje zahodu in izenačitev groženj je Hruščev svojemu kubanskemu somišljeniku maja 1962 v zameno za veliko nafte ter margarine poslal odpravo šestdesetih tovornih ladij, polnih orožja. CIA je namigovala na morebitno prisotnost 'strateškega' orožja na konvoju, vendar je bil predsednik mnenja, da si česa takega ne bi upali. Sovjetski diplomati so prav tako zatrdili, da gre le za obrambno orožarno. Preleti vohunski letal U-2 avgusta so potrdili edino namestitev več protiletalskih enot, zato je Kennedy kongresu samozavestno potrdil odsotnost balistike znatnejšega dosega. In prav je imel. Toda začetkom septembra so v Havani pristale prve ladje s težjim orožjem in Sovjeti so nemudoma pričeli z izgradnjo izstrelišč raket srednjega in dolgega dosega. Zaradi vrste naključij so jih Američani fotografirali šele 14. oktobra, predsednik pa je posnetke dobil v roke dva dni kasneje.

Poslednjič vaju vprašam, ambasadorja, so na Kubi sovjetske rakete? Njet, naši saldati prišli na otdih i cigare k drugu Castru!

16. oktobra 1962 se je tako pričel trinajstdnevni, najhujši spor v obdobju hladne vojne, v analih zapisan kot kubanska raketna kriza. Doseg projektilov na Kubi je bil 2000 oziroma 4000 kilometrov, kar je pomenilo uničenje kateregakoli ameriškega mesta. Kennedy je instantno ustanovil zbor svetovalcev, ExComm (Executive Committee), ki je prevetril vse opcije. Čeprav so generali po svoji stari navadi zagovarjali le surovo silo (nedvomno je padel predlog 'Nuk'em!'), je prevladala odločitev o pomorski blokadi v radiju 500 navtičnih milj, ki bi rabila kot nekakšen ultimat. Če sporočilo ne bi padlo na plodna tla, bi mu sledila bombardiranje in invazija na otok. Sovjetska zveza je tradicionalno vse tajila: Hruščev ter ambasador v ZDA sta celo lagala, da sploh nimajo nobenih vojaških ambicij na Kubi, marveč le pomagajo pri izdelavi ribiškega pristanišča. Sovjetsko sprenevadanje se je končalo 22. oktobra, ko je Washington položil karte na mizo in ameriško ter svetovno javnost obvestil o sovjetskem jedrskem arzenalu na Kubi. Natove sile po vsem svetu so prvič po vojni povečale pripravljenost na stopnjo defcon 3 (defense condition). Takenako so prvič in doslej zadnjič po vojni bombnike opremile z atomskim tovorom. Par letal B-52 je bilo nekaj dni vseskozi v zraku - čim je eno pristalo, je drugo vzletelo. JFK je v svojem večernem govoru tistega dne med drugim dejal, da bo vsak napad iz Kube smatran kot napad Sovjetske zveze. Hruščev je takoj odgovoril s slovitim pismom (celotnega najdete na www.loc.gov/exhibits/archives/colc.html), v katerem Ameriki svetuje modrost in razmislek pred dejanji, ki bi imela katastrofalne posledice.

Na zasedanju Združenih narodov 25. oktobra je hotel ameriški diplomat od sovjetskega izsiliti javno priznanje s famoznimi besedami ČDon't wait for the translation.Ç Nasprotnik ni hotel odgovoriti, zato je Američan ostalim državnikom pokazal fotografije.

Medtem ko so diplomati iskali izhode in je vojaški vrh predvideval variante posredovanja s silo, so se Kubi približevale nove sovjetske ladje. 24. oktobra dopoldan sta bili dve le še par sto milj od blokadne črte, mednje pa se je umestila rdeča podmornica. Ob 10:25 je nasprotnik po besedah vodje ExComma pomežiknil. Moskva je namreč ladjevju zaukazala mirovanje. Vendar glavna težava, lansirne rampe širom Kube, ni bila odpravljena. Naslednjih nekaj dni se je napetost stopnjevala do te mere, da je letalstvo ameriške vojske sprejelo nivo pripravljenosti defcon 2, še en ukrep, ki se je zgodil prvič in poslednjič po drugi svetovni vojni. Kot da ni bilo že zadosti vroče, so nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo, drugo pa skoraj prestregli nad Sibirijo. Zato velja 27. oktober za najbolj kritični trenutek najnevarnejše svetovne krize. Jasno, časa za sprenevedanje in omahovanje ni bilo več. Toda na srečo Zemljanov je ruski zaletavi značaj drugačen od ameriškega. Če bi bili trmasti obe strani, se zadeva ne bi ugodno zaključila. Tako pa je Hruščov pogojil odhod s Karibov v zameno za ameriško jamstvo, da ne bodo nikoli več napadli Kube. Dan kasneje je v dogovor vpletel še umik raketovja iz Turčije. Kennedy je prvo postavko javno podprl, glede odstranitve jedrskih konic iz Male Azije pa sta se domenila pod mizo. 28. oktobra je Castrovemu nasprotovanju navzlic rdeča armada pričela pakirati kovčke.
Iz rešitve je JFK izšel kot velik moralni zmagovalec in je požel buren aplavz za obvladovanje situacije, dasiravno mu je vojaški vrh očital popustljivost, ker bi morali po njihovem takoj napasti. Nikita Krušče

Ko je Hruščev zaukazal odstran rdečearmejske prisotnosti na Karibih, je Castro glasno protestiral. Da je bil pripravljen za vojno z ZDA, pokaže njegova zagretost, ko je med krizo sam sedel v miga in hotel lastnoročno sestreliti ameriške vohunske aeroplane. To je omehčalo odnose med Kubo in SZ. Fotografija je še iz časov velike ljubezni.
v se je kajpakda osramotil tako pred domačo kot pred mednarodno javnostjo, kar je bil eden od razlogov za to, da ga je dve leti kasneje zamenjal Leonid Brežnjev.
O kubanski raketni krizi se je veliko na novo govorilo in pisalo v devetdesetih letih, ko so po razpadu Sovjetske zveze prišli na plano raznorazni dokumenti in se razvezali jeziki. Teorij takih ali drugačnih se je porodilo mnogo in kot se je izkazalo, se je CIA pošteno zmotila. Po njihovih podatkih naj bi bilo na Kubi okoli 10.000 rdečearmejcev in 100.000 kubanskih gardistov, v resnici pa sta bili števili okoli 40 in 270 tisoč. Ne le, da so skoraj trikrat podcenili sovražnika, prezrli so dvanajst ramp, ki so bile v stoodstotni pripravljenosti še pred pričetkom krize. Poleg tega je imel sovjetski poveljnik na otoku, general Plijev, popolno pooblastilo za takojšen atomski odgovor v primeru napada. Ker je slehernemu generalu ultimatna želja pritisniti velik rdeč gumb, je bil atomski spopad celo še dosti bliže. Da bi šlo za popolno in globalno vojno, v kateri bi bili uničeni obe strani in še kaj vmes, je nedvomno. Dandanes bi najbrž iskali čip za vodno postajo 13 ...
Eden od postranskih, a legendarnih produktov karibske krize je bil rdeči telefon, direktna linija med Belo hišo in Kremljem. Pisma, ki sta si jih kodno oddajala JF Kennedy in Nikita, so hodila na drug konec sveta več ur, kar je ob perečih problemih odločno preveč. Prvič sta predsednika velesil neposreden način sporazumevanja uporabila pet let kasneje, med izraelsko-arabsko vojno.

Korak do tretje svetovne vojne objavljeno: Joker 151
februar 2006