Revija Joker - Korak do tretje svetovne vojne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Korak do tretje svetovne vojne

Dvojna Nemčija
Če so se veliki trije na Jalti vsaj navidezno nasmihali drug drugemu, pa so se odnosi ohladili še pred zaključkom vojne. Veliko je k temu pripomogel Rooseveltov naslednik, Harry Truman, ki je bil nov v svetu mednarodnih odnosov in zategadelj bolj dovzeten za antikomunistično miselnost svojih svetovalcev ter Britancev. Njegova administracija je koj ostro kritizirala pokomunističenje Poljske, Bolgarije ter Romunije in prvo srečanje frišno ustanovljenih Združenih narodov v San Franciscu 25. aprila 1945 je bilo v znamenju srditega kreganja med ZDA ter SZ. Churchill je preroško napovedal, da se je čez sredino Evrope, od Szczecina do Trsta, spustila železna zavesa. Kljub temu so Američani zaradi vojne na Daljnem vzhodu še vedno vzdrževali alianso, saj niso bili prepričani v učinkovitost superorožja v pripravi.

Ena najbolj znamenitih fotografij sploh, čeprav je bil posnetek režirano narejen par dni kasneje. Gre za fotografijo konca druge svetovne vojne v Evropi. Seveda je bila posredi sovjetska propaganda, saj so prvi vkorakali v Berlin. Ameriška različice te fotke je prizor dvigovanja zastave na japonskem otoku Ivo Džima. (Celo ZDA bi se zdelo nekorektno oglaševati resnični prizor, ki je končal spopad v svetovnem merilu. Vpišite v Google images: atomic bomb.)

Po kapitulaciji Nemčije in Japonske se je razdor še povečal, kajti potrebe po zavezništvu ni bilo več. Stalin je bil osebno užaljen, da mu ameriški kolega na julijski konferenci v Potsdamu ni niti omenil atomskih bomb, ki sta dva tedna kasneje končali drugo svetovno vojno, in na dlani je bilo, da mu na kraj pameti ne bo več prišlo, da bi razkrival kakršnekoli načrte. Taka nezaupljivost je bila zatorej hudirjevo slab porok za reševanje poslednjega, a temeljnega problema leta 1948: kaj z Nemčijo? Dotlej je bila razdeljena na štiri upravna območja (četrtega so dobili Francozi), dočim je bil Berlin, ki je ležal na vzhodnem delu Nemčije, torej pod rusko okupacijo, še posebej razčetverjen. Dasiravno so se tekom vojne vsi strinjali, da bi bilo državo smotrno preventivno razdeliti, pri čemer je Churchill zagovarjal dva dela, Prusijo in Donavsko zvezo, je zahod po koncu okupacije predlagal poenotenje demilitalizirane Nemčije. Truman je bil mnenja, da bi na tak način ustvarili ekonomsko močno srednjeevropsko državo, ki bi bila trden mejnik pred valom komunizma. A v treh letih so se porušili še zadnji mostovi med ZDA in Sovjetsko zvezo. Medtem ko je bila Evropa bolj ali manj v ruševinah, je bila Amerika edina država v vojni, ki razen par podrtih bajturin na Havajih ni imela nikakršne nepremičninske škode. Sovjetska zveza je imela daleč največ izgub: 23 milijonov padlih, uničeno infrastrukturo, milijardni dolg Washing

Razdelitev Nemčije po koncu vojne. Do sredine petdesetih let so Berlinčani lahko prosto prehajali iz enega v drug del mesta. Ko so to svobodo začeli Vzhodnjaki izrabljati za prebeg v Zahodno Nemčijo, so Sovjeti postavili mejo, čez nekaj let pa še zid.
tonu in nobenega prijatelja. Rdeče armade niso marale niti dežele, ki jih je osvobodila. Stalin si je zato zaveznike naredil sam, in sicer tako, da je sestavil prosovjetske vlade po celotni vzhodni Evropi. Vseeno pa ni dobil nečesa, kar si je Rusija želela že stoletja: odprt izhod na Sredozemlje. Jugoslavija je bila v povojnih letih, dokler Tito leta 1948 zaradi pretiranega vmešavanja ni prekinil stikov z Moskvo, sicer sovjetska prijateljica, a nič več kot to. Stalinizem k nam ni segel iz dveh preprostih razlogov: Jugoslavija se je osvobodila sama in imeli smo titoizem.
Skratka, varianti za Mediteran sta bili dve: Grčija in Turčija. Obe državi sta bili shirani in na Peloponezu je divjala državljanska vojna med gverilskimi komunisti ter vlado. Zopet so vmes posegli Američani s svojo znamenito Trumanovo doktrino, po kateri bodo priskočili na pomoč vsaki državi, ki bi ji grozila rdeča nevarnost. Zato so v Istanbul kot grožnjo Kremlju takoj poslali svojo najboljšo ladjo USS Missouri, grški vladi pa namenili izdatne dolarske milijone. Poleg tega so ZDA sklenile tako imenovani Rio pakt z državami Latinske Amerike in uvedle Marshalov plan, po katerem so obnovi Evrope namenile velikanske subvencije. (Te je vzhodni blok odklonil, zato je pozidava trajala mnogo dlje, standard pa je bil tudi zaradi tega že v štartu opazno nižji.) Vse seveda v vidu pridobivanja vlad v svoj tabor, stran od Moskve. Zato ni čudno, da Stalin ni hotel niti slišati o zedinjenju Nemčije. Uradni razlog je bil, da je germanski narod že prevečkrat ogrozil njegove ljudi, potihem pa je vedel, da bi z eno samo Nemčijo Sovjetska zveza potegnila takratko.

V enajstih mesecih so francoska, angleška in ameriška letala opravila 278.228 poletov (tudi po tisoč na dan) ter pripeljala nad dve milijoni ton materiala. Otroke so razveselili tisočeri bonbonov, ki so jih iz avionov spuščali z majhnimi padali.

Leto 1948 je dokončno postavilo temelje za štiridesetletje odkrite sprtosti, imenovane hladna vojna. Da bi zahodni zavezniki vsilili ekonomsko poenotenje Nemčije in sočasno ustavili hiperinflacijo starega denarja (edina merodajna valuta so bile ameriške cigarete), so vpeljali legendarno denarno enoto, novo nemško marko. Sovjetska vojska je na to odgovorila z izolacijo zahodnega dela Berlina, kar bi utegnilo kaj hitro spočeti novo vojno, če bi bil Truman poslušal generale in poslal v Berlin tankovski konvoj. Na srečo se je raje odločil za znani berlinski zračni most - od junija '48 do maja '49 so z avioni Berlinčanom dovažali vse od osnovnih živil do gradbenega materiala. Vzporedno je predsednik v opomin Stalinu, da imajo ZDA edine delujoče atomsko orožje, v Veliko Britanijo poslal šestdeset bombnikov B-29. Resda so bili prazni, vendar tega nasprotna stran ni vedela. Dodaten požug je prišel 4. aprila 1949, ko so se ZDA, Kanada, Velika Britanija, Belgija, Danska, Islandija, Luksemburg, Norveška, Portugalska, Italija in Nizozemska z ustanovnim razlogom branika pred vzhodnim blokom povezale v Severnoatlantsko

Organizacija NATO, katere ponosna članica je tudi Slovenija, je najprvo rabila povezavi demokratičnih držav v boju zoper komunizem.
zvezo - NATO (North Atlantic Treaty Organization). Pogodba je z drugimi besedami pomenila ameriško posredovanje v Evropi ob kakršnikoli vojaški grožnji z onkraj železne zavese. Pol leta kasneje, natančneje 21. septembra, pa je bila na zahodnem območju ustanovljena Zvezna republika Nemčija oziroma Budesrepublik Deutschland. Odgovor iz Kremlja je prišel šestnajst dni kasneje, ko so uradno oznanili 'svojo' Nemško demokratično republiko - Deutsche Demokratische Republik. Zahodni Berlin - zdaj že z inicialko - je postal uradni, a ne polnopravni del Zahodne Nemčije (zapadni Berlinčani niso imeli volilne pravice in takisto ne vojaške dolžnosti, politično je z mestom upravljal svet zahodnih zaveznikov), z matično državo pa je mesto povezoval ograjen ter zastražen cestni in železniški koridor. Spočetka meje v mestu še ni bilo, toda ko je v desetletju iz Vzhodne Nemčije na zahod čez Berlin prebegnil poltretji milijon prebivalcev in močno oslabil gospodarstvo, so komunisti leta 1961 zgradili znameniti berlinski zid in tako zapečatili še zadnjo luknjo. Vzhodni Nemci so bili ujeti vse do padca zidu 9. novembra 1989. Sam sem pred sedemnajstimi leti imel srečno možnost obiska tako Vzhodnega kot Zahodnega Berlina in ni je bilo tako hude mejne kontrole kot ravno v tem mestu.

Berlinski zid, slavolok hladne vojne, je bil dolg 155 kilometrov in obdan z bodečo žico, minskimi polji ter patruljami. V osemindvajsetih letih je na njem našlo smrt nekaj sto nesrečnih prebežnikov. Najbolj znan prehod v njem je bila točka Charlie (Checkpoint Charlie), kjer je bilo največ incidentov med vojskama in graničarji nasprotnih strani.

Korak do tretje svetovne vojne objavljeno: Joker 151
februar 2006