Revija Joker - Korak do tretje svetovne vojne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Korak do tretje svetovne vojne

Vzhod in zahod
Ideološki, politični in diplomatski boj med zahodom in vzhodom se ni začel šele po drugi svetovni vojni, kot velja splošno prepričanje, marveč traja dosti dlje, konkretno kar od oktobrske revolucije. Skozi desetletja je bilo nešteto povodov za nesoglasja, kreganje in celo odprto sovražnost, a pravi vzroki za razdor so vedno tičali v dveh povsem različnih svetovih, ki sta oba ostro kritizirala nasprotni breg in skušala svoji miselno

Stalin je prav tako izgubil svoje mesto. Stalingrad je Volgograd postal. Bil je zločinec in tiran nesporno.
sti podvreči kar največ dežel. Američani so boljševikom celo odrekli kakršnokoli pomoč na vzhodni fronti prve svetovne vojne, saj se jim je zdel komunizem večja grožnja kot nemška ozemeljska zakompleksanost. Zato so Velika Britanija, Kanada in Združene države v ruski državljanski vojni odkrito pomagale 'tabelim', Winston Churchill, tedaj še obrambni minister, pa je celo želel v odprto vojno proti rdeči nevarnosti.
Komunizem enostavno ni bil v skladu s sodobnimi industrijskimi smernicami in bojazen, kaj se bo zgodilo, če ga bo tako velika in vplivna država sprejela za svojega, je bila upravičena. Zgodovina je namreč učila, da takih gibanj meje na zemljevidu ne ustavijo. Zahodne dežele je vodil denar in zato je bila moč v rokah kapitalistov. Proletarske ideje tretje internacionale, znane Kominterne, ki jo je spočel Lenin, so jim ježile kožo, zlasti ker je bila organizacija kljub nazivni 'mednarodnosti' zgolj boljševiški propagandni aparat. Njihov namen je bil jasen in javen: zatreti vse buržoazne vlade po svetu. V podkrepitev besed so po ZDA raztrosili pet milijonov rdečih letakov. Akcija je padla na plodna tla le pri skupinah tujskih komunistov in anarhistov, ki so sprožili nekaj nemirov po ameriških mestih in podstavili ter razposlali več deset bomb politikom in gospodarstvenikom. Ti strahopetni bombaški napadi so naredili srpu in kladivu medvedjo uslugo, kapitalistom pa so bili voda na mlin. Američani so hitro postavili enačaj med komunista in terorista ter patriotsko označili za zlo vse, kar je imelo zvezo z Rusijo.

Prizor z ene redkih proletarsko-komunističnih demonstracij v ZDA. Ameriško gospodarstvo je imelo svoje temne trenutke, ki so spodbujali socialistična gibanja.

Zanimivo in malo znano je, da so Združene države odgovorile s podobno promocijsko akcijo, in sicer so med hudo zimo leta 1921 ruskemu prebivalstvu poslale za petdeset milijonov dolarjev hrane ter oblek, češ, poglejte, kaj vam nudi kapitalizem, dočim vas sovjeti delajo in puščajo lačne ter bose. Razen milijona rešenih življenj kampanja ni uspela. Analitiki so kasneje celo menili, da bi znale brez tega 'humanitarnega' posredovanja sestradane množice izvesti antiboljševistično kontrarevolucijo.
Še bolj kot Leninu je Amerika nehote pomagala Stalinu. Ko je slednji prišel na oblast, je spravil v predal predhodnikov znani, a neučinkoviti gospodarski načrt NEP (Novaja Ekonomičeskaja Politika). Lenin je namreč v spoznanju, da lahko državo popelje v idilični socializem le s predhodno sodobno industrializacijo, odprl vrata tujim vlagateljem, ki pa boljševikom niso zaupali. Bali so se, da bi jim le-ti kasneje utegnili zapleniti vse investicije. Stalin se je v sklopu svojih proslulih petletnih reform zadeve lotil drugače: pripravljen je bil kupiti le znanje in storitve, ker je bilo bistveno bolj privlačno za zahodne gospodarstvenike. Odziv ZDA je bil velikanski. Albert Kahn, največji ameriški industrijski arhitekt, je Sovjetom zgradil več kot šeststo vsakovrstnih tovarn, General Electrics jim je postavil največje elektrarne in

Lenin je odprto pozival k združitvi proletarcev vseh dežel, slavni paroli internacional, ki jo je bilo marsikod videti in slišati v Sloveniji še v osemdesetih letih.
elektrovode, Henry Ford je poleg prodaje desettisočev avtomobilov in traktorjev praktično ustvaril sovjetsko avtomobilsko industrijo ... Ameriško gospodarstvo se je resnično potrudilo, a ne samo iz kapitalističnih vzgibov, marveč je upalo, da bo uvoz njihovega sveta Ruse na koncu koncev le spreobrnil. Na njihovo žalost se to ni zgodilo, saj je Stalin po petih letih, ko je bilo osnovno znanje pridobljeno, tujo pamet spodil in z zlatom obrobil prvo petletko. Kratkovidno ljudstvo je opazno uspešnost njegove politike pozdravilo in Jekleni je zgolj utrdil svoj prestol.
Banalnih razlogov za diplomatske spore med zahodom in vzhodom je bilo v času med vojnama cela vrsta. Najprvo so zavezniki izključili Ruse iz podpisovanja Versajske pogodbe oziroma kar s celotne Pariške mirovne konference januarja 1919, saj se jih po njihovem ni tikala. Rusija je vendarle z brestlitovškim sporazumom iz spopada izstopila dobro leto poprej. Slednje ji je zahod še kako očital, kajti tako se je moč sil osi lahko skoncentrirala na zahodnih frontah in Angleži so zaradi tega v par mesecih utrpeli gromozanske izgube. Nadalje Bela hiša vse do leta 1933 ni priznala nove komunistične državne tvorbe, ker Kremelj ni hotel povrniti velikanskega dolga še iz časov carja. Šele predsednik Franklin Roosevelt je vzpostavil in se močno trudil negovati diplomatske odnose s Sojvetsko zvezo. Toda ti pogovori često niso obrodili sadov, marveč so celo poglobili nekatere težave. Stalin je recimo od ZDA pričakoval, da bodo pomagali držati ozemelj željno Japonsko na vajetih, ampak Roosevelt mu je odobril le moralno podporo. Celo koncem tridesetih let, ko so Tokijci že odkrito harali po Mandžuriji in vzhodni Rusiji ter potopili neko ameriško ladjo, se vladi nista mogli zediniti o protijaponskih ukrepih. ZDA pa je po d

Antikomunističen propagandni strip, ki so ga ameriške oblasti delila leta 1951. Izvirnik je danes vreden najmanj 1000 $. Mi vam ga šenkamo v PDFu na ploščku.
rugi strani pogrelo, da kljub dani besedi vračila dolga še zmeraj ni bilo od nikoder in da je kongres Kominterne po nekajletnem zatišju z revolucionarnimi parolami spet ciljal na zahod.
Naslednjo nejevoljo Sovjetske zveze, zaveznico Češkoslovaške, je sprožil Minhenski pakt leta 1938, po katerem sta Francija in Velika Britanija v izogib konfliktom pristala na priključitev Sudetske Nemčiji. Churchill je opozarjal na nemško nevarnost, a tedanji britanski premier Chamberlain je bil prepričan, da Hitlerja žejajo le pokrajine, kjer žive Nemci. Nič manj niso Angleži in Amerikanci škrtali z zobmi leto dni kasneje, ko sta zunanja ministra Nemčije in Sovjetske zveze, Ribbentrop in Molotov, avgusta 1939 sklenila pakt o nenapadanju. Stalin je v podpis privolil enostavno zato, ker s Francijo in Britanijo ni uspel skleniti zavezništva in ker mu je Hitler priznal baltske države ter dele Finske, Romunije in Poljske. Amerika je s tem dobila jasno sporočilo: Sovjetska zveza se bo spečala s komerkoli, samo da bo zadovoljila lastno teritorialno grabežljivost. Stalina je naivnost drago stala. Stvarnim namigom o nemški nevarnosti navzlic je Hitlerja oskrboval s surovinami praktično do zadnjega dne pred invazijo in ni hotel niti slišati za utrditev obrambe. Popolno razsulo sovjetski (ne)oboroženih sil in milijonske izgube v prvem letu vojne so bile same po sebi umevne.

Korak do tretje svetovne vojne objavljeno: Joker 151
februar 2006